Škof E. Sgreccia: zdravniki morajo neozdravljivo bolne pripraviti na smrt
RIM (četrtek, 17. januar 2008, RV) – Predsednik Papeške akademije za življenje škof
Elio Sgreccia poudarja, da morajo zdravniki neozdravljivo bolne pripraviti na smrt.
Na konferenci o depresiji in rakastih obolenjih, ki je bila minuli mesec v Rimu na
zborovanju inštitutov za fizioterapijo, je govoril o oskrbi neozdravljivo bolnih.
Zoperstavil se je tako imenovanemu dogovoru o molčanju ali govoričenju o življenju,
ki ne umre, izpostavil pa je bolnikovo pravico vedeti. Na konferenci je bilo rečeno,
da po nekaterih študijah okrog 40% bolnikov z rakom trpi zaradi depresije, primernega
zdravljenja pa sta deležna le 2% teh bolnikov. Nekateri strokovnjaki trdijo, da
se rakasti bolniki depresiji lahko izognejo, če jim zdravniki skrivajo resnico o resnosti
njihove bolezni. Škof Sgreccia se s takšnim mnenjem ne strinja, temveč spodbuja obveščanje
bolnika o resnici – ne le o klinični resnici, temveč tudi eksistenčni, bivanjski.
Sicer se zaveda, da je to nalogo težko izvrševati z zanikanjem ali zavračanjem resnice
o smrti in neozdravljivi bolezni, še posebej pa v družbi, ki se pretežno zanima za
produktivnost in materialno blagostanje. Škof Sgreccia je posvaril pred zdravniki
in psihologi, ki sami niso sprijaznjeni s smrtjo. Takši zdravniki po njegovih besedah
ne vedo, kako ravnati z umirajočimi, saj uporabljajo samoobrambne mehanizme, kot so
zlasti beg, napadalnost ali iskanje uspeha za vsako ceno. To pa včasih lahko pripelje
v nasilnost, je pojasnil Sgreccia. Pozval je k odprtosti do oseb, ki jo je po njegovih
besedah mogoče doseči z izjavo o prijateljstvo, temelječo na bolnikovi pravici do
obveščenosti in zdravnikovi dolžnosti spremljati bolnika. Predsednik Papeške akademije
za življenje je zavrnil dogovor o molčanju, saj ta, kot je dejal, bolniku preprečuje,
da bi se pripravil na smrt. Zdravnik se mora izogibati laganju in mora vedno biti
porok upanja in pomoči, je dejal Sgreccia in dodal, da zdravnik v nekaterih okoliščinah
bolniku ni dolžan povedati resnice o bolezni – to je na primer bolnikova nagnjenost
k samomoru ali njegova izrecna zahteva oziroma pravica ne vedeti. Zdravnik mora v
vsakem primeru posebej presoditi, kakšno je čustveno in psihično stanje bolnika, je
dejal škof Sgreccia. Dodal je, da jepotrebno klinično resnico pozitivno sporočiti
skupaj z antropološkimi resnicami in globalnim pomenom življenja. Ta resnica mora
biti bolniku predstavljena v odrešenjskem duhu, je dejal škof, v okviru verske resnice,
da življenje nikoli ne umre ter da je Kristusovo razodetje prisotno in delujoče v
vsaki trpeči osebi. Škof Sgrecca je tako izpostavil odrešenjsko vrednost trpljenja
in pomen spremljanja bolnih v končni fazi njihovega življenja. Umirajoči tistemu,
ki mu pomaga, vliva zrelost in vrednost – postaja mu učitelj življenja, je še poudaril
škof Elio Sgreccia.