Neizgovorjen govor Svetega očeta na rimski univerzi La Sapienza
VATIKAN (četrtek, 17. januar 2008, RV) – Vatikanski dnevnik L'Osservatore Romano je
danes objavil celoten papežev govor, ki ga je pripravil za današnje odpovedano srečanje
na rimski univerzi La Sapienza. Daljši govor je v bistvu papeževo akademsko razmišljanje
o vlogi papeža ali papeštva in univerze v sodobni družbi. Osnovno sporočilo govora
je, da papež s svojim obiskom univerze nikakor ni hotel komu na kakršen koli avtoritaren
način vsiliti vere, ki je vedno dar v svobodi, ampak da bi univerzo, to je, študente
in profesorje spodbudil in opogumil za iskanje resnice. La Sapienza, pravi nadalje
papež v pripravljenem govoru, je bila nekoč papeška univerza, danes pa je laična univerza,
ki uživa tisto avtonomijo, notranjo svobodo, ki je vedno bila sestavni del vsake univerze,
ki vedno izhaja iz narave univerze, da je namreč izključno vezana na avtoriteto-vladavino
resnice. Samo kadar je univerza svobodna od političnih in cerkvenih oblasti, pravi
papež nadalje v svojem govoru, samo tedaj lahko najde svoje posebno poslanstvo v družbi,
ker še posebno moderna družba potrebuje ustanovo, ki je v svojem bistvu zavezana k
iskanju resnice. Papež na določenem mestu govora razmišlja o vlogi Katoliške
cerkve, krščanskih Cerkva in drugih verstev v družbi in kako vse to deluje na človeštvo.
Sredi tega dogajanja je Rimski škof vedno bolj postal glasnik etične razsežnosti človeštva.
To razmišljanje je nadaljeval z na videz drzno trditvijo, ko je v govoru zapisal,
da so se razne stvari, ki so jih skozi učili ali govorili teologi, ali jih je cerkvena
oblast celo v praksi dejansko izvedla, v zgodovini pokazale napačne in zmotne. Toda
zgodovina svetnikov in zgodovina humanizma, ki je zrastel na osnovi krščanske vere
pa kažeta resnico krščanske vere v svojem bistvenem jedru in jo postavljata kot trden
mejnik in smerokaz za javno dobro. Proti koncu svojega govora je papež opozoril
na nevarnost, ki grozi zahodnemu svetu, ko je dejal, da danes človek, prav zaradi
svojega veličastnega znanja in moči, dviga roke pred resnico. To pa hkrati pomeni,
da svoj razum končno podreja pritiskom koristi ter privlačnosti koristoljubja, in
je tako prisiljen, da ju priznava kot zadnji merili svojega delovanja in bivanja.
Sredi takega stanja je papeževa dušnopastirska dolžnost in najgloblja vsebina njegovega
in poslanstva Cerkve, da v ljudeh in človeštvu ohranja budno občutljivost za resnico.
To pa pomeni, da je njegova naloga, da vedno na novo vabi in spodbuja razum k iskanju
resnice, dobrega in Boga.