P. John Flynn o strahovih na Zahodu

RIM (ponedeljek, 14. januar 2008, RV) – Ob zaključku minulega leta in z vstopom v novo, je papež Benedikt XVI. svet pozval k ponovnemu odkritju krščanskega upanja. Opozoril je na prevladujoče pomanjkanje upanja in zaupanja v življenje v zahodni družbi in ga imenoval temačno zlo, začenja John Flynn svoje razmišljanje o današnji družbi, ki je polna strahu. V različnih nagovorih je sveti oče opozoril, kako sodobna znanost potiska vero in upanje v privatno sfero in ga izrinja iz sveta. Znanost veliko prispeva k dobremu za človeštvo, vendar ga ne more odrešiti.
Sveti oče ni edini, ki vidi veliko potrebo sodobne družbe po ponovni obuditvi upanja. Flynn navaja članek New York Times-a, ki govori o stalno ponavljajočih se negativnih opozorilih glede klimatskih sprememb in kako pogosto se mediji usmerjajo na najbolj pesimistična opozorila. Zavajajočih člankov je ogromno. Britanski napovedovalci so na primer za leto 2007 napovedali, da bo najbolj vroče. In čeprav se je izkazalo, da temu ni bilo tako, je ob koncu leta BBC razglasil povečani trend ogrevanja ozračja. Prekomerni strah pa pomeni tudi večje ekonomske stroške države, ugotavljata avtorja knjige z naslovom Na smrt prestrašen. Tvegamo, da bomo zapadli v novodobno vraževerstvo. Naravne grožnje seveda obstajajo, vendar so znanstvene predpostavke tolikokrat pretirane in le v zametkih, mediji jih napihnejo v grozeče nevarnosti in politiki nato vsiljujejo nove zakone, ki vodijo do visokih ekonomskih stroškov. V zaključku knjige, ki analizira preplahe na področju prehrane in okolja v zadnjih letih, avtorja ugotavljata, da je strah del sekularizacije današnje družbe. Ljudje življenjskega smisla ne črpajo več iz vere, najvišje družbene vrednote pa so danes povezane s telesno razsežnostjo bivanja. Ostaja pa potreba po nadomestilu za greh in zla, kar pospešuje predstavljanje nevarnosti na apokaliptičen način. Bojazljivo naravo sodobne družbe je opazil tudi britanski sociolog Frank Furedi in v knjigi Kultura strahu opozoril na nevarnost, da bo prevladalo mišljenje, da se človeštvo sooča z uničevalnimi silami, ki ogrožajo naše bivanje. Panični strahovi se plazijo od napovedovanja uničujočih asteroidov, do smrtonosnih virusov in globalnega ogrevanja Zemlje. Furedi trdi, da je današnja kultura napolnjena s skepticizmom, relativizmom in cinizmom, ki vodi v politično areno označeno z izrazom »konzervatizem strahu«. Sedanji konzervatizem vodi »globok impulz ljudomrzništva«. Potreba po preživetju in idealiziranje narave izraža nezaupanje v človekova stremljenja in delovanje.
Vzporedno tej sociološki analizi Flynn postavlja teološko in kaže na papeževo zadnjo okrožnico, ki se začne z motrenjem novosti krščanskega sporočila o upanju. Sv. Pavel je Efežanom dejal, da so, preden so stopili v stik s Kristusom, bili brez upanja in brez Boga. Poganski bogovi so bili nezanesljivi in miti polni nasprotij. Zato so bili brez Kristusa v temnem svetu, zazrti v temno prihodnost, piše v okrožnici. Nasprotno pa kristjani vedo, da se njihovo življenje ne bo končalo v praznini, čeprav podrobnosti njihove prihodnjega življenja niso znane. To nedvomno spremeni naše življenje, pravi papež. Zato krščansko sporočilo ni le informativne narave, temveč spreminja življenje. Nekdo, ki ima upanje, živi drugače, podarjen mu je dar novega življenja. Trenutna kriza vere v sodobni družbi je v bistvu kriza krščanskega upanja, pojasnjuje papež in v nadaljevanju poziva k dialogu med sodobnostjo in krščanstvom in njegovim pojmom upanja. V tem dialogu se moramo kristjani znova naučiti, v čem je naše resnično upanje, kaj lahko in kaj ne moremo ponuditi svetu. Trenutna znanost pa mora ponovno preiskati svojo nekritičnost do materialnega in znanstvenega napredka. Papež razvoja ne zavrača, a pravi da je nejasen in dvoumen. Nedvomno ponuja nove koristi, vendar pa tudi odpira grozne možnosti za razmah zla. Resničen razvoj mora prav tako biti moralne narave, saj ko se razum odpre veri, je mogoče razlikovati med dobrim in zlim. Upanje, ki ga prinaša znanstveni napredek ni dovolj, če ni povezano z velikim upanjem, ki je Bog. Bog je temelj upanja: ne katerikoli Bog, temveč Bog, ki ima človeški obraz in ki nas je ljubil do konca, zaključuje papež. Svet brez Boga je svet brez upanja. V tem oziru ne moremo biti osupli nad sodobno družbo, v kateri vlada strah. Skupaj z znanostjo mora človeštvo ponovno odkriti svojo vero v Boga, če hoče ozdraviti globoke izvire svojih strahov.