Sestra H. Alford: prispevke dominikancev k družbeni etiki 20. stoletja

RIM (nedelja 13. januar 2008, RV) – Če ne obstaja resnica o človekovi osebi, je celoten koncept človekovih pravic ogrožen, je povedala dominikanka Helen Alford, dekanka na fakulteti za družbene znanosti pri Univerzi sv. Tomaža v Rimu. Skupaj s Francescom Compagnonijem je izdala knjigo z naslovom Pridigati resnico: dominikanski prispevek k družbeni etiki 20. stoletja, in v intervjuju za tiskovno agencijo Zenit pojasnila, da pravičnost potrebuje resnico, sicer ji je nemogoče dati smisel in jo postaviti na trdne temelje.
Alfordova je kot primer navedla težave do katerih prihaja na področju pojmovanja človekovih pravic. Če ni nobene resnice o človeku, ki bi presegala kulturne in zgodovinske razlike, potem je celotna zamisel človekovih pravic ogrožena. Po drugi strani pa, če sprejmemo, da je mogoče vedno bolj pristno in globlje razumeti neke razmere, kljub mnogim težavam in napornemu raziskovanju, potem lahko tudi trdimo, da je mogoče oblikovati stališče o tem, kaj v določenih okoliščinah velja kot najbolj pravično. Nekateri dominikanci so vse svoje življenje posvetili temu, da bi poglobili svoje razumevanje družbenih problemov. S pomočjo tomističnega moralnega sistema in poznavanja moralnih principov potrebnih za vpeljavo načel v prakso, so na družbena vprašanja lahko podali pravične odgovore.
V nadaljevanju je Alfordova pojasnila razlikovanje med družbenim apostolatom in novo evangelizacijeo. Nova evangelizacija je neposredno povezana z vero, ki obnavlja kulturno in javno življenje. Pri družbenem apostolatu pa ta povezava z vero ni nujna. Lahko se uresničuje na podlagi filozofskih konceptov in načel, ki so povezana z vero, vendar pa jih lahko sprejmejo tudi neverni ljudje. Pomemben dominikanski moralist p. Servais Pinckaers je pokazal na ključni pomen na veri temelječega pristopa pri Dominique-u Pireju, belgijskem dominikancu, ki je leta 1958 prejel Nobelovo nagrado za mir. Pire je po vojni zapisal, da je zgrožen nad pomanjkanjem brezpogojne in zastonjske prijaznosti v begunskih kampih, ko nekateri pomagajo le protestantom, drugi le katoličanom, spet drugi le madžarskim katoličanom. To ga je spodbudilo, da je svoje življenje posvetil delu za mir in spravo in tako svoj poklic katoličana in dominikanca živel v polnosti.
Na vprašanje, zakaj je danes pri katoličanih videti težnjo umikanja iz javnih področij življenja, glede na to, da Benedikt XVI. neprestano opogumlja k aktivnemu vključevanju v javno življenje, je dominikanska redovnica podala dve razlagi.
Prva je ta, da je zamisel, da smo vsi poklicani k svetosti in da se laiki lahko v svojem poklicu posvečujejo, je v Cerkvi še vedno relativno nova. Ko ljudje ne bodo več mislili, da mora nekdo biti duhovnik ali redovnica, da bi dosegel svetost, bodo tudi popolnoma dojeli, kaj mora narediti katoličan kot politik ali gospodarstvenik ali akademski profesor, da bi prenesel svojo vero v svoje strokovno področje.
Po drugi strani pa gre za strokovno kompleksnost vprašanja. Kdo lahko zagotovo trdi, kaj bi morali storiti finančni strokovnjaki v današnjem svetu globalizacije, da bi njihova dejanja resnično vodila k bolj pravični ekonomski ureditvi? Tudi strokovna nevednost lahko zadržuje ljudi, da se ne vključujejo v javno življenje.
Dominikanska redovnica je še dejala, da morajo na tem področju biti katoličani in papeške univerze bolj aktivne, glede na to, da vzgajajo prihodnje voditelje v javnem življenju. Njihov poklic in strokovna usposobljenost morata stati na filozofskih in verskih temeljih, da se bodo lahko spoprijemali z resničnimi družbenimi problemi in predlagali izvedljive rešitve. Posebej je poudarila, da je družbeni nauk Cerkve integralni del evangelizacije.