Bazilijanec p. Rosica o revoluciji svetosti

CALGARY (sobota, 12. januar 2008, RV) – Bazilianski duhovnik Thomas Rosica, ki je tudi direktor Katoliške medijske fundacije Sol in luč, je konec decembra, v kanadskem mestu Calgary, študentom govoril na temo: Skrajna revolucija svetosti: pogled na sodržavljanstvo s svetniki od znotraj.
Krščanstvo govori o Kristusovem življenju, je začel Rosica. Kristjani so ljudje, ki Kristusov prihod dojemajo kot razodetje Božje ljubezni, so pozorni na Jezusove besede, premišljujejo njegovo življenje, smrt in vstajenje, so poslušni Jezusovi želji, da se mora njegova ljubezen izraziti v ljubezni do vsakega človeka, saj iz kroga ljubezni ni nihče izvzet. O Kristusovem življenju nam govori bogoslužno leto Katoliške cerkve, ko podoživljamo dogodke iz Kristusovega življenja, hkrati pa nas nenehno spominja na ljudi, ki so njegovemu življenju junaško sledili.
Cerkev nas uči, da se ne smemo obotavljati v betlehemskem hlevu, temveč moramo oditi v Galilejo in nato na Kalvarijo, kjer celotna Jezusova zgodba doseže skrajno točko in svoj višek. Ko se pomikamo od praznika do praznika, se spreminjamo od občudovalcev v posnemovalce Jezusa ter tako rasemo v svetosti.
Recept za dosego prave svetosti so blagri v Jezusovem govoru na gori. Svetost je način življenja, ki ne pomeni pasivnosti, temveč neprestano delovanje in odločanje za poglobljen odnos z Bogom. Nato pa je potrebno dovoliti, da ta odnos z Bogom vodi vsa posameznikova dejanja v svetu. Svetost zahteva radikalno spremembo v razmišljanju in vedenju. Sprejeti klic k svetosti pomeni postaviti Boga za svoj končni cilj na vseh življenjskih področjih. Ta temeljna naravnanost na Boga obdaja in vzdržuje tudi odnose z drugimi ljudmi. Okrepljene z darovi Svetega Duha, nas Bog vedno bolj priteguje k sebi in k tistemu dnevu, ko bomo v nebesih zrli njegovo obličje in z njim dosegli popolno združitev.
Svetnik je Božji prijatelj, ki v svojem življenju jemlje blagre resno. Vsak med nami je poklican, da postane Božji prijatelj, je poudaril Rosica. V odnosu z Bogom rasemo na enak način, kakor rasemo v odnosih z drugimi ljudmi. Tudi Bogu se je treba podariti, se z njim pogovarjati in biti do njega velikodušen. Tukaj in zdaj, v naših osebnih izkušnjah in vsakdanjem življenju lahko najdemo svetost: ko se po najboljših močeh trudimo na delovnem mestu, pri vzgoji otrok, si prizadevamo za dobre odnose v družini, v šoli ali v službi. Če je vse, kar počnemo, del ljubečega odgovora Bogu, smo na poti svetosti. V krščanskem življenju pa je prav tako potreben dober zgled. Zato Cerkev spodbuja pobožnost do svetnikov, do teh, ki so vero, zvestobo in podaritev Bogu živeli do junaške stopnje.
Čeprav mnogi mislijo, da je svetništvo privilegij le redkih izbranih, pa je v resnici postati svetnik naloga vsakega kristjana in vsakega človeka. Mnogokrat se svetnike dojema kot čudake in brez stika s tem svetom. Nedvomno je res, da so bili netipični. Po eni strani so se oddaljili od središča, od običajnega delovanja, od že utečenih postopkov in ustaljenih načinov spoprijemanja s svetom. Po drugi strani pa so stali v radikalnem središču.
Potrebujemo zgled teh svetih žena in mož, ki niso poznali zmernosti, temveč le obilje. Bili so ljudje z običajnimi razpoloženji, a so Boga vzeli resno in so zato s tem obiljem lahko svobodno razpolagali, si ga svobodno jemali. Na čezmerno Božjo ljubezen so se brez merjenja ali ocenjevanja enako čezmerno in na videz pretirano odzvali, zaznamovani z zvestobo in popolno izročitvijo.
Če je kdaj obstajal čas, ko so mladi ljudje potrebovali pristne junake, potem je to čas, v katerem sedaj živimo. Cerkev o življenju svetnikov govori in pripoveduje zaradi ljudi, da bi bolje razumeli, se navdušili in se soočili z odločitvami, ki jih le sami lahko sprejmejo.