Kako so iraški kristjani praznovali Božič v Siriji

DAMASK (nedelja, 6. januar 2008, RV) – Za številne iraške kristjane je bil tokratni božič prvi, ki so ga preživeli daleč stran od domov, v Siriji, kamor so se kot begunci zatekli pred nasiljem, ki vlada v domovini. V Iraku so izgubili skoraj vse, kljub temu pa ohranjajo upanje. Sedaj živijo v revščini in brez gotove prihodnosti, vendar so svobodni. Po dolgem času so preživeli božič v miru, brez bombnih napadov in nasilja. V kaldejski cerkvi sv. Terezije v Damasku se je na sveti večer zbralo k maši okrog 1500 iraških beguncev. S sabo so prinesli hrepenenje po domovini, strah za prihodnost svojih otrok, bolečino, ko se življenjski prihranki iz meseca v mesec manjšajo, medtem ko čakajo na vizo za vstop v katerokoli zahodno državo, da bi si ponovno zgradili življenje.
Po uradni oceni Visokega komisariata Združenih narodov za begunce je od leta 2003 Sirija sprejela čez 1,4 miljona Iračanov, od katerih jih 80% živi v Damasku. Med njimi je 20 tisoč kristjanov, večinoma vernikov kaldejskega obreda. Po podatkih kaldejske škofije v Aleppu živi v sirski prestolnici in okoliških vaseh 7 tisoč družin. Večina med njimi je Irak zapustila v naglici, predvsem zaradi groženj islamske policije, da naj izberejo spreobrnitev ali smrt. Po mnogih letih so kaldejski kristjani praznovali božič v miru, se udeležili svete maše brez strahu za življenje, brez policije pred vrati cerkve, lahko so delili svojo radost nad Jezusovim rojstvom z drugimi kristjani in z vsem mestom, ki jih je sprejelo. Ko primerjajo svoje sedanje stanje z razmerami, v katerih so živeli v Iraki, zatrjujejo, da so sedaj vsaj živi in svobodni. Nekateri so prepričani, da za kristjane več ni varnega prostora v Iraku. Sedaj le čakajo, da bodo lahko odšli nekam drugam; svoje upanje pa črpajo iz vere.
Iraški begunci, tako muslimani kot kristjani, so v Sirijo prispeli le z dokumenti, ki govorijo o razlogu njihovega odhoda iz Iraka. Gre za potrdila o smrti bližnjih, ki so bili ubiti v napadih, grozilna pisma, poročila o zaplembi ali uničenju domov. Prej so bili inženirji, kemiki, učitelji ali poslovneži, v Damasku pa so brezposelni ali poceni delovna sila.
Božični čas je kaldejskim kristjanom vlil novega upanja. Kaldejski nadškof v Allepu Antonine Audo pravi, da ljubezen njegovega Sina med nami, pomeni luč, ki daje upanje, in je nasprotno nasilju, ki ga Iračani zelo dobro poznajo.