KOMENTAR (četrtek, 3. januar 2008, RV) - Danes je prvi delovni dan predsedovanja Republike
Slovenije Evropski uniji. Program slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije je
zelo zgovoren in poln novosti: Si.nergija za Evropo. Po grafičnem zapisu pomen programa
lahko beremo na dva načina. Prvi bi bil: Slovenija – energija za Evropo v smislu:
nova moč, silnica za evropske združevalne procese. Drugi pomen pa lahko iz zapisa
razumemo kot skupno delovanje, sinergija za Evropo, torej delovanje vseh članic Evropske
unije za skupno dobro vseh in vsake članice kot posamezne celote. Naslov programa
Si.nergija za Evropo pa brez vsakega dvoma postavi v ospredje veliko politično novost,
da namreč gre za delovanje, prizadevanja, človeška snovanja, iskanja novih poti v
prihodnost, ne pa za doseganje nekaterih vnaprej zastavljenih političnih, gospodarskih
ali strateških ciljev, čeprav ti nikakor niso izključeni, ampak so zastavljeni na
nov način, v luči skupnega delovanja za Evropo. Poudarek je torej na delovanju, na
snovanju, ki izhaja iz človeške moči in iznajdljivosti. Program Republike Slovenije
je torej zastavljen izvirno, na novo, kot to nekako zahtevata sedanje stanje in raven
evropskih in svetovnih združevalnih procesov. V podrobnejšem opisu programa je jasno
navedeno zgodovinsko ozadje, zlasti še zavest, da je proces ustavne evropske pogodbe
doživel neuspeh in je zato potrebno evropske združevalne procese nadaljevati na novo,
na način, da bodo globoka miselna razhajanja o prihodnosti Evrope vsebinsko in sporazumno
presežena. Za kakšna miselna razhajanja torej gre in kako so prišla na površje? Ko
sta Francija in Nizozemska z referendumom zavrnili sprejem pretežno liberalno in bolj
anarhistično kot združevalno sestavljeno Evropsko ustavno pogodbo, je bilo jasno,
da je bila to grenka zmaga globokega evropskega miselnega, političnega, strateškega
in anarhičnega procesa, ki sta ga v prejšjnih stoletjih sprožila protestantizem in
pozneje francoska revolucija. Ker je protestantizem teološka herezija, oziroma krivi
nauk, in prav tako francoska revolucija politična herezija, dejansko ni mogoče pričakovati,
da se bodo evropski narodi, predvsem pa države s svojimi v bistvu zgrešeno zastavljenimi
državniškimi principi in obnašanji mogle na novo dolgoročno povezati v globalnem pomenu
in moči, ne da bi prej temeljito na novo premislile, kako naj ta velikopotezen in
za vse človeštvo blagodejen projekt zamislijo in dejavno izvedejo. Zato je v
Programu Republike Slovenije zapisano, da se Evropska unija ne misli le prilagajati
globalizaciji, temveč jo hoče dejavno sooblikovati. Še več, te razprave je Slovenija
upoštevala že pri oblikovanju Lizbonske pogodbe. Gre namreč za prvo pogodbo, ki jo
je podpisalo vseh 27 držav članic Evropske unije. Odgovornost vseh nas je, da proces
dokončamo in se pripravimo na njeno uveljavitev. Zato Slovenija nima nobenih dvomov,
da je uspeh ratifikacijskega procesa Lizbonske pogodbe prioriteta slovenskega predsedovanja.
Proces ratifikacije je tukaj mišljen kot zavestno vstopanje vsake države v globoka
miselna in druga snovanja, kako na novo povezati države članice Evropske unije. To
pomeni, da so pretekle liberalne, anarhistične, pretežno subjektivno na osebni kot
državniški ravni naravnane zamisli delovanja, dokončno presežene. Cilj slovenskega
predsedovanja je torej, kot piše v programu, zagotoviti nov skupni temelj. Skupni
temelj za soočanje z vsemi ostalimi izzivi. Gre torej za veliko več, kot za trenuten
politični projekt.