Dejavnost Svetega sedeža v mesecu juniju

JUNIJ (sreda, 2. januar 2008, RV) - Pregled dogajanja pri Svetem sedežu v minulem letu nadaljujemo danes z mesecem junijem.
Devetega junija je Sveti sedež sprejel odpoved prefekta Kongregacije za vzhodne Cerkve, sirskega kardinala Ignaca Moussa Daouda, zaradi dosežene starostne meje. Svoje delo je na tem mestu opravljal vse od leta 2000. Zamenjal ga je nadškof Leonardo Sandri, ki je bil prav tako od leta 2000 substitut za splošne zadeve v Državnem tajništvu. Na čelu te pomembne kongregacije se že kar nekaj let izmenjujeta diplomat in član ene izmed vzhodnih Cerkva. Daoudov predhodnik je bil tako kot Sandri človek z diplomatsko izkušnjo, namreč kard. Silvestrini, pred njim pa prav tako kot Daud osebnost iz krajevne vzhodne Cerkve, indijski kard. Lourdusamy. Na Sandrijevo mesto v državnem tajništvu pa je prišel msgr. Fernando Filoni, ki je pred tem služboval na nunciaturi v Manili na Filipinih.
Mesec junij se je izkazal ključnega pomena za kadrovske spremembe, ki so se začele že septembra 2006 z nastopom službe novega državnega tajnika, kard. Tarcisia Bertoneja, ki je aprila lani postal tudi kamerleng. Ta služba je ključnega pomena v primeru papeževe smrti in izpraznjenega apostolskega sedeža, saj je kamerleng odgovoren za pripravo in izvedbo konklava. Petindvajsetega junija je bil imenovan predsednik Papeškega sveta za medverski dialog, francoski kardinal Jean-Louis Tauran, dosedanji vatikanski uradni arhivar in bibliotekar, prej pa kar trinajst let tajnik za odnose z državami. To imenovanje po mnenju opazovalcev odraža papeževo željo, da po regensburškem govoru več pozornosti nameni dialogu z drugimi verstvi, in sicer s posebnim poudarkom na diplomatskem pristopu. Vatikanski arhivar in bibliotekar je postal msgr. Raffele Farina, prefekt Vatikanske apostolske knjižnice. Dva dni zatem, 27. junija, je predsedstvo Papeškega sveta za sredstva družbenega obveščanja po 23 letih zapustil ameriški nadškof Patrick Foley. Njegovo mesto je zasedel prav tako nekdanji diplomat in tajnik finančne uprave Svetega sedeža, msgr. Claudio Maria Celli. Septembra in oktobra je potem prišlo še do treh drugih pomenljivih zamenjav. Po 22 letih se je namreč poslovil predsednik Papeškega sveta za kulturo, 77. letni francoski kard. Paul Poupard, ki ga je zamenjal znani italijanski biblicist Gianfranco Ravasi. Po 23 letih je vodenje vatikanskega časopisa L'Osservatore Romano zapustil tudi Mario Agnes, na njegovo mesto pa je bil imenovan 54.letni patristični strokovnjak, prof. Gian Maria Vian. Po 20 letih pa se je od urada papeškega bogoslužnega organizatorja poslovil tudi nadškof Piero Marini, ki ga je zamenjal kancler genovske nadškofije, msgr. Guido Marini.
Sveti sedež je v lanskem letu objavil sedem pomembnejših dokumentov, od teh pa jih je kar 5 izdala Kongregacija za verski nauk. Prvi dokument je bil objavljen 19. junija, avtor pa je bil Papeški svet za pastoralo priseljencev in turistov. Gre za nove smernice za pastoralo potujočih, pozornost pa je vzbudil zlasti prvi del, kjer so napotki za krščanske voznike. Drugi dokument z naslovom »Vzgajati skupaj v katoliški šoli. Deljeno poslanstvo posvečenih oseb in laičnih vernikov« pa je novembra objavila Kongregacija za katoliško vzgojo.
Sedemindvajsetega junija je papež Benedikt XVI. osebno nastopil v svoji učiteljski vlogi, ko je podpisal prvega izmed dokumentov, s katerim je uvedel nekatere spremembe glede konklava. Gre za apostolsko pismo tipa motu proprio, v katerem določa, da bo prihodnji papež izvoljen samo, če bo dobil dvotretjinsko večino glasov. Tiskovni urad Svetega sedeža je spremembo predstavil kot vrnitev k tradicionalni normi glede zahtevane večine, ki je veljala stoletja, dokler je leta 1996 ni spremenil Janez Pavel II., ki je po 13 dnevu glasovanja uvedel samo absolutno večino glasov kot pogoj za izvolitev. Benediktova sprememba pa vsebuje tudi novost, saj uvaja neke vrste drugi krog volitev: če po trinajstih dneh glasovanja papež ni izvoljen, bosta v naslednji krog glasovanja prišla le kardinala, ki sta na zadnjem skrutiniju trinajstega dne dobila največ glasov.
Drugi težko pričakovani papežev dokument, objavljen 30. junija, pa je »Pismo škofom, duhovnikom, posvečenim osebam in laičnim vernikom Katoliške Cerkve na Kitajskem«, ki ga je spremljal obširen pojasnilni dokument, v katerem je predstavljen zgodovinski in politični kontekst dokumenta. Kljub temu, da se mora Sveti sedež soočati z izredno zapleteno kitajsko politično resničnostjo in socialnimi okoliščinami, v katerih so katoličani neznatna manjšina, vsebina pisma predstavlja novo stran v zgodovini Cerkve na Kitajskem, ki ne bo več ne domoljubna – pod nadzorom komunistične partije, ne neuradna, ampak ustvarjalen in medsebojno spravljen sad obeh. Profil nove Katoliške Cerkve na Kitajskem je najbolj opazen skozi tančico novih škofovskih imenovanj, ki so v naraščajočem številu priznani tudi s strani Vatikana.