Duhovna misel p. V. Lovšeta za praznik Svete Družine

PRIDIGA (sobota, 29. december 2007, RV) - Sveta družina je del skrivnosti in resničnosti Božjega učlovečenja. Ti in jaz pripadava človeštvu zato, ker sva se rodila iz žene, človeka pa sva postala, ker sva pripadala določeni družini znotraj zgodovine in družine. V njej sva se naučila živeti. Družina je zaznamovala vse kar danes sanjava in si želiva. Zgodovina naroda in zgodba najine družine sta bili že preden sva se ti in jaz rodila in se bosta nadaljevali tudi potem, ko naju ne bo več na tem svetu. Cilj družine je, da bi se ti in jaz naučila v njej prepoznavati in živeti skrivnost obljube življenja v izobilju, ki prihaja od Boga. Ta obljuba polnosti življenja je bila vpisana v tvoje in moje bitje od prvega trenutka, ko sva se rodila v ta svet. Ni pa družina vir te obljube življenja v polnosti. Družina je le posredovalka. Letos v letu družine, ki ga obhaja Cerkev na Slovenskem, se te skrivnosti lahko še globlje zavedava, da naju okrepi in utrdi v vsem kar je resnično, lepo in dobro za naju in za vse ostale člane naših družin, družbe in naroda.
Na temo odkrivanja in prepoznavanja življenja v polnosti sredi družinskega dogajanja je zelo nazoren Jožefov lik v Nazareški družini. Konkretna ljubezen, ki jo je bil Jožef povabljen živeti do Marije, postopno razodeva Gospodovo – Božjo navzočnost. V tej ljubezni se je dopolnilo Božje hrepenenje, da bi bil z ljudmi. Isto hrepenenje Boga živi danes v vsaki družini in prežema življenje posameznika, tudi tebe in mene. Nihče ne more predvideti kako se bo skrivnost obljube Božje ljubezni do njega v življenju konkretno razvijala. Zagotovo pa vemo, da se skrivnost božje obljube, ljubezni in veselja nad vsakim človekom tudi v tvojem in mojem življenju razodeva postopoma. V Jožefovem življenju na ta razvoj kaže troje sanj, v katerih je Gospod lahko posegel in vplival na njegove življenjske odločitve in s tem na družinsko dogajanje in postajanje. »Vzemi svojo ženo«, pravi angel Jožefu. On ponudbo sprejme. Zagotovo si pred tem svojega življenja ni predstavljal na tak način, ampak si je želel imeti takšno ženo kot vsi drugi. Ker je prisluhnil nerazumnemu povabilu in tvegal, je takoj dobil konkretne priložnosti za ljubezen do Marije. Skupaj z njo je uresničil obljubo življenja v polnosti. Skupaj z njo je omogočil, da se uresničijo ljubezenske sanje Boga za vse človeštvo. Jožef sam od sebe ni zmogel predvideti, kako bo njegova družinska zgodba potekala. Zato je spet prisluhnil angelovemu povabilu. Zame in zate je ta angel Božja beseda, ki sva jo slišala pri maši in jo lahko bereva v Svetem pismu. Ker je Jožef prisluhnil, ga je Bog lahko spet potegnil iz njegovih omejenih pričakovanj in dojemanja. Najprej mu je povedal naj »beži«, kasneje pa mu je svetoval »vrni se. Pojdi v Galilejo«. Jožefova ljubezen se je vsakodnevno udejanjala, ko je odgovorno, pogumno, razumno in odločno živel nove življenjske okoliščine, ki jih ni sam načrtoval. Postopoma in vsak dan po malem je globlje dojemal obljubo življenja v polnosti, ki ga nežna Božja skrb namenja vsakemu človeku in vsaki družini vseh časov. Bog skrbi za vse drobne in vsakodnevne podrobnosti. Bolj mu Jožef zaupa, bolj se njegovo srce odpre in zaživi iz moči Božje obljube. Podobno Bog ravna s teboj in z menoj, pa najsi sva poročena, v družini ali pa samska. V tem je vsa skrivnost Marijine in Jožefove vere. Tekom življenja se jima je počasi razodeval sijaj Božje obljube, ki je bil v njunem skupnem življenju skrit. Ali tudi ti in jaz poskušava dojeti skrivnost Božje obljube, ki je skrit v najinem življenju? Kakor za Jožefa, Bog osebno skrbi zate in zame. Le če mu zaupava to vidiva in se najino srce odpre ter neskončno okrepi, utrdi v sreči in notranji gotovosti sredi vsega kar se skozi življenje dogaja.
Pavel v pismu Kološanom opiše družino kot prostor v katerem se vadimo v veri in gledanju na svoje življenje v moči vere. Ženi, pravi Pavel, naj se podreja možu, možu pa naj jo ljubi. Otrokom pravi naj bodo poslušni staršem. Pomen teh besed lahko dojamemo na podlagi predhodnih vrstic, ki govorijo o skupnosti vernih kot skupnosti tistih, ki jih je Bog izvolil, da bi se oblekli v Kristusovo mišljenje, Kristusovo čutenje in način odnosa do vsega. Nasvet ženi naj se podreja nima nič skupnega s popredmetenjem in razosebljenjem žene, ki naj bi se podvrgla moški samovolji in egoizmu. Z njo izrazi vizijo skrivnosti, ki je lastna ženski. S tem, da mu je predana, moževa ljubezen lahko napolni njeno srce. Tudi mož se lahko nauči ljubiti le ob ženini predanosti. Brez žene moški ne bi bil sposoben dojeti in živeti globino in dragocenost ljubezni. Ne bi bil sposoben zaslutiti obljube polnosti življenja. Otroci naj starše poslušajo, da se bodo od njih naučili nežnosti do sebe in drugih ljudi ter prepoznali božjo obljubo življenja v polnosti, ki jim je za vedno ponujeno. Vsi, oče, mati in otroci so potopljeni v eno samo skrivnost, ki vodi in usmerja njihovo življenje. Skupaj se počasi učijo to skrivnost sprejemati in živeti. Evangelij z Jožefovim likom opiše dramo, skozi katero mora iti družinska ljubezen. V njej se vsi postopno učimo svoje odgovornosti pri tem in sprejemanja veličine skrivnosti življenja v katero smo bili povabljeni. Vsako življenje nosi v sebi obljubo polnosti. Njene sledi lažje opazimo sredi skrajnega trpljenja src, ki niso nikdar sprejela in okusila, da se je obljuba polnosti v Jezusu že uresničila tudi zanje. On je postal človek v družini, zato da bi tudi midva lahko postala Božja in sprejela polnost življenja.