Spe Salvi: delovanje in trpljenje kot kraja, kjer se učimo upanja
SPE SALVI (četrtek, 27. december 2007, RV) – Naše delovanje in trpljenje sta šoli
za upanje. Vse človekovo resno in pokončno delovanje je upanje v akciji, na podlagi
katerega se odpirajo vrata v svetlejšo prihodnost in bolj človeški svet. Pomembno
se je zavedati, da je človek vselej zmožen upati, tudi takrat, ko se zdi, da v določenih
zgodovinskih okoliščinah ali v posameznikovem življenju ni ostalo nič vrednega upanja.
Upanje človeku vliva pogum za njegovo delovanje in vztrajanje, obstajati pa mora tudi
velika gotovost, da se njegovo življenje in zgodovina na sploh kljub vsem neuspehom
in razočaranjem napajata v neuničljivi moči ljubezni, ki jima daje smisel in pomen.
Ljudje prav gotovo ne moremo zgraditi Božjega kraljestva. To, kar gradimo, je vedno
človeško kraljestvo z vsemi pripadajočimi omejitvami človeške narave. Božje kraljestvo
je dar in prav zaradi tega je tako veličastno in lepo. Na ta nepričakovani dar se
človek odzove z upanjem, s primernim pričakovanjem. Ljudje si nebes ne moremo preprosto
zaslužiti na podlagi naših del, kajti nebesa so vedno dar in več, kot si lahko človek
zasluži. Toda kljub temu, da so nebesa veliko več, kot si lahko zaslužimo, naše vedenje
pred Bogom ni brebrižno in tudi ni ravnodušno, ker nam na novo razgrinja zgodovino,
človek odkriva zgodovino kot jo Bog vidi in uresničuje. Lahko se odpremo in Bogu dovolimo,
da vstopi. Lahko se odpremo resnici, ljubezni in dobremu, tako kot so to storili svetniki,
ki so kot Božji sodelavci (1Kor 3: 9) prispevali k odrešenju sveta. Svoja življenja
in svet lahko osvobodimo strupov in onesnaženosti, ki lahko uničita sedanjost in prihodnost.
Odkrijemo lahko izvire stvarstva in jih ohranimo neomadeževane ter na ta način poskrbimo
za pravilno in spoštljivo rabo stvarstva, ki nam je bilo dano v dar. Naše delovanje
vzbuja upanje tako za nas kot tudi za druge, istočasno pa veliko upanje temelji na
obljubah Boga, ki nam dajejo pogum in nas usmerjajo pri našem delovanju in ravnanju
v dobrih in slabih časih. Tako kot delovanje je tudi trpljenje del našega človeškega
obstoja in prostor, kjer se človek uči upanja. Trpljenje izvira iz naše končnosti,
deloma pa iz mnoštva grehov, ki se je kopičilo skozi vso zgodovino in se kopiči še
v današnjih dneh. Prav gotovo moramo narediti vse, da trpljenje zmanjšamo: izogniti
se je potrebno trpeljenju nedolžnih, bolečino je potrebno ublažiti in pomagati tistim,
ki trpijo telesno in duševno. Človek je namreč dolžan, da hrepeni in strmi v pravičnost
in ljubezen, ki sta del temeljnih pogojev krščanskega življenja in slehernega pristnega
človeškega življenja. Človek sicer mora narediti vse, kar je v njegovi moči, da trpljenje
premaga, medtem pa se mora zavedati, da ga nikoli ne bo mogel izkoreniniti, saj to
ni v njegovi moči. Nihče izmed nas sveta ni zmožen osvoboditi trpljenja, nihče ne
more uničiti moči zla in greha, ki je vselej izvir trpljenja. To lahko stori le Bog,
ki je vstopil v zgodovino kot človek in je trpel za nas. Vemo, da ta Bog obstaja in
da je moč, ki odvzema greh sveta (Jn 1,29), prisotna. Z vero v obstoj te moči se je
rodilo upanje za ozdravljenje sveta. To je upanje, ki nam daje pogum, da se tudi v
navidezno nevzdržnih in brezupnih razmerah postavimo na stran dobrega ter se obenem
zavedamo, da bo moč greha v zunanjem toku zgodovine še naprej prisotna. Resnično
merilo človeštva je bistveno določeno v odnosu do trpljenja in trpečih. Družba, ki
ni zmožna sprejeti tistih svojih članov, ki trpijo, in jim pomagati, je kruta in nečloveška
družba. Vendar družba ne more podpreti svojih trpečih članov, če tega niso zmožni
narediti posamezniki, posameznik pa ne more sprejeti trpeljenja drugega, če sam ne
najde smisla trpljenja, poti očiščenja in rasti v zrelosti, potovanja upanja. Sprejeti
trpečega pravzaprav pomeni naložiti si trpljenje drugega na svoje rame tako, da trpljenje
drugega postane tudi moje trpljenje. Ko se trpljenje razdeli, ga začne prežemati luč
ljubezni. Te trenutke dobro opiše latinska beseda con-solatio, kar pomeni biti
z drugim v njegovi osamljenosti. Sposobnost sprejeti trpljenje v imenu dobrote, resnice
in pravičnosti je bistveni merilo človeštva. Če sta moje blagostanje in varnost pomembnejši
kot resnica in pravičnost, potem prevlada moč močnejših in zmagata nasilje in neresnica,
zato moramo na prvo mesto postaviti resnico in pravičnost. Trpeti z drugimi in za
druge, trpeti v imenu resnice in pravičnosti, trpeti, da bi postali oseba, ki resnično
ljubi – to so temeljne prvine človeštva. Če jih bomo prezrli, bomo uničili človeštvo.
Pa smo sposobni? Je drugi dovolj pomemben? Sposobnost trpeti v imenu resnice je merilo
človeštva. Svetniki, ki so se dan za dnem popolnoma darovali za druge, so bili tega
sposobni.