Homilija svetega očeta med polnočnico

VATIKAN (sreda, 26. december 2007, RV) – V našem včerajšnjem poročilu o govoru svetega očeta med polnočnico v baziliki sv. Petra smo se ustavili pri opisu, kdo so bili tisti, ki so novico o Odrešenikovem rojstvu z veseljem sprejeli. Vsi ti so Kristusa sprejeli tako, da so ga počastili, se odprli njegovemu sporočilu in sprejeli bližnje z novo, blagohotno in ljubečo držo.
Sveti oče je nato razlagal, kako so konec srednjega veka in na začetku novega razni umetniki in izdelovalci jaslic v sliki in likih podajali to skrivnostno stvarnost.
Kljub temu, da umetniki in izdelovalci jaslic niso imeli natančnješih zgodovinskih poročil o zunanjih okoliščinah dogodka učlovečenja Božjega Sina, njihove razlage, bolj ali manj posrečene prispodobe kljub vsemu izražajo nekaj pristno resničnega, ki se skriva v skrivnosti Gospodovega učlovečenja. Davidov kraljevi prestol, ki mu je bilo obljubljeno, da bo večno zaseden, je prazen. V Sveti deželi vladajo drugi. Jožef, Davidov potomec, je le preprosti tesar. Kraljeva palača je postala staja. David je sicer začel kot pastir, ko ga je poklical Samuel in ga mazilil za kralja. Novi kraljevi prestol, s katerega bo Božji Sin pritegnil ljudi k sebi je na začetku staja, nato pa Križ. Okrog Jezusa pa se zbirajo ljudje, ki jih priteguje Odrešenikova ljubezen in z njim postanejo eno telo, novo človeštvo. In Jezus začne ustvarjati veliko novo skupnost, ki se zbira ob kljčnih besedah, ki jih pojejo angeli: Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki jih On ljubi. To so ljudje, ki so svojo voljo položili v Njegovo in tako postali Božji ljudje, novi ljudje, nov svet.
Od razlage teh umetnikov in izdelovalcev jaslic je sveti oče nato prešel k razlagi božične skrivnosti, kot jo je podal sv. Gregor iz Nise, ki svojo razlago začne z navedkom iz Evangelija po Janezu: Beseda se je naselila med nami, med nami je postavila svoj šotor (Jn 1,14). Sv. Gregor pravi, da je šotor naše telo, ki je postalo iztrošeno, slabotno, izpostavljeno vsem mogočim bolečinam in trpljenju. Za sv. Gregorja pa je šotor tudi vse stvarstvo, ki ga je znakazil greh. Kaj bi ta svetnik rekel, ko bi danes videl naš planet, se je vprašal papež. To kar mi danes vidimo je pred stoletji opisal že Anzelm iz Canterbury-a, ko piše: »Vse je bilo kot mrtvo, izgubilo je svoje dostojanstvo, kljub temu, da je bilo ustvarjeno, da bi služilo tistim, ki hvalijo Boga. Prvine sveta so bile zmaličene, zgubile so svoj sijaj zaradi zlorabe tistih, ki so božje otroke zasužnjili s svojim idolom, za katere niso bili ustvarjeni.« Sv. Gregor iz Nise pravi, da staja v poročilu o Gospodovem rojstvu predstavlja izmaličeno zemljo. Kristus ne popravlja le kakšne palače, ampak je prišel, da bi dal vsemu stvarstvu, kozmosu njegovo lepoto in dostojanstvo. Tu se začne novo rojstvo, ki ga opevajo angeli. Zemlja dobi svoj prvoten sijaj, ker se je odprla Bogu in zato dobi svojo pravo luč, je v sozvočju z Božjo in človekovo voljo, je zedinjena od zgoraj in od spodaj. Tako je Božič praznik ponovno vzpostavljenega stvarstva. Cerkveni očetje tudi učijo, da ima zemlja po učlovečenju Božjega Sina posebno dostojanstvo, ker skupaj prepeva z nebeškimi zbori.
Posebno luč na božični praznik, je še dejal sveti oče, pa daje Avguštinova razlaga Gospodove molitve Oče naš, ki si v nebesih. Avguštin se vpraša, kaj pomeni izraz nebesa, nebo? Kje so nebesa? In sledi presenetljiv odogovor: »Da si v nebesih, pomeni, da si skupaj s svetniki in s pravičnimi. Res je, da so nebesa najvišje v stvarstvu, toda ostajajo vedno v stvarstvu, to je na nekem kraju. Kadar pa bi mislili, da se Bog nahaja na najvišjem kraju stvarstva, tedaj bi bile ptice bolj srečne od nas, ker bi živele bližje Bogu. Toda v Svetem pismu ne piše, da je Gospod bolj blizu tistim, ki bivajo na višinah, ampak piše, da 'je Gospod blizu tistim, ki so skrušenega srca' (Ps 34,19). Kakor Avguštin grešnika imenuje zemlja, tako je nasprotno pravični nebo.« Nebo, nebesa namreč ne sodijo v zemljepis prostora, ampak v geografijo srca. In Božje Srce se je v Sveti noči sklonilo v stajo, tako da upravičeno lahko povemo, da je Božja ponižnost nebo, so nebesa. Kadar se približujemo tej ponižnosti, tedaj se dotaknemo nebes.