Sveti oče razmišlja, kaj pomeni biti Kristusov misijonar

VATIKAN (nedelja, 23. december 2007, RV) – V petek je sveti oče sprejel člane Rimske kurije, s katerimi je izmenjal božična in novoletna voščila. V daljšem govoru je podal teološko izhodišče za razumevanje osrednjega apostolskega dogodka v tem letu, ki je bil njegovo apostolsko potovanje v Aparecido v Braziliji, kjer je odprl V. splošno zasedanje škofovskih konferenc Latinske Amerike in Karibov. Ključni del govora je bila teološka razlaga dveh izrazov, biti Jezusov učenec in biti misijonar.
Na kratko se zaustavimo ob dejstvu, da mora biti Jezusov učenec tudi misijonar, glasnik Evangelija, kot pravi dokument iz Aparecide. Tudi tukaj, je dejal papež, se postavlja težava, ali je danes še dovoljeno oznanjati evangelij, je dopustno evangelizirati? Mar ne bi morala vsa verstva sveta in zamisli o svetu mirno sobivati in skupaj iskati kar je najboljše za človeštvo, seveda vsak na svoj način? Seveda ni dvoma, da moramo sobivati in sodelovati v strpnosti ter medsebojnem spoštovanju. Katoliška cerkev si za to prizadeva z velikimi napori in je z dvema srečanjema v Asiziju nakazala jasna izhodišča v tem smislu, kar je letos na srečanju v Neaplju ponovno potrdila. Ob tem z veseljem omenjam pismo, ki mi ga je 13. oktobra letos napisalo 138 muslimanskih voditeljev, v katerem izražajo svoje skupno prizadevanje za mir na svetu. Z veseljem sem odgovoril in zagotovil svoj odločen pristanek tem vzvišenim namenom in hkrati naglasil, kako potrebno je soglasno prizadevanje za obrambo vrednot kot so medsebojno spoštovanje, dialog in sodelovanje. Skupna vera v enega Boga, modrega Stvarnika in vesoljnega Sodnika ravnanja vsakega človeka, je za vse predpostavka za skupno delovanje in učinkovito obrambo spoštovanja dostojanstva vsake človeške osebe za izgradnjo bolj pravične družbe.
Toda, ali ta volja za dialog in sodelovanje mogoče hkrati pomeni, da ne moremo več prinašati ljudem Kristusovega veselega sporočila, da ljudem in vsemu svetu ne moremo več predložiti poklicanosti k upanju, ki izhaja iz oznanjevanja? Kdor je spoznal veliko resnico, kdor je našel veliko veselje, mora oboje prenesti drugim in ju dejansko ne more držati zase. Tako veliki darovi niso nikoli dani le eni sami osebi. Nam je v Kristusu Jezusu zasvetila velika luč, prava Luč, ki je ne moremo postaviti pod svetilnik, ampak jo moramo dvigniti na svetilnik, da sveti vsem, ki so v hiši (Mt 5,15). Sveti Pavel je bil neutrudljivo na poti in prinašal Evangelij. Čutil se je celo »prisiljenega« oznanjati evangelij (1Kor 9,16). In vse to ne le zaradi zaskrbljenosti za odrešenje posameznkov, ki še niso bili krščeni, ki še niso poznali Evangelija, ampak zato, ker se je zavedal, da zgodovina kot taka ne bo dosegla svoje polnine, dokler vsem (pléroma) narodom ne bo oznanjen Evangelij (Rim 11,25). Da bo zgodovina dosegla svoj cilj, svojo polnost, je treba veselo oznanilo oznaniti vsem narodom, vsem ljudem (Mt 13,10). In dejansko je silno pomembno, je nadaljeval papež svoje razmišljanje, da k temu v človeštvu prispevajo vse silnice sprave, prizadevanja za mir, moč ljubezni in pravičnosti. Kako pomembno je, da v skupno tehtnico človeštva, vpričo nasilja in krivic, ki ga ogrožajo, prinašamo in krepimo dobre pobude. In prav to prinaša krščansko poslanstvo, misijonsko delovanje. V srečanju z Jezusom Kristusom in njegovimi svetniki, po srečanju z Bogom se tehnica človeštva polni s tistimi silnicami dobrega, brez katerega vsi naši programi za družbeni red ne bi postali stvarnost, ampak bi vpričo močnih pritiskov in drugih koristi, ki nasprotujejo miru in pravičnosti, ostali le abstraktne teorije.
Tako smo se vrnili k začetnemu vprašanju, je dejal papež. Ali so v Aparecidi storili prav, ko so v iskanju virov življenja za svet dali prednost vprašanju, kaj pomeni biti učenec Jezusa Kristusa in se odločiti za evangelizacijo? Je mogoče to bila napačna usmeritev v svojo intimnost? Ne! Odločno odgovarja papež. V Aparecidi so se pravilno odločili, ker prav preko novega srečanja z Jezusom Kristusom in njegovim Evangelijem, in samo tako, se prebujajo moči, ki nam omogočijo dati pravi odgovor na izzive časa.