Sveti oče poslušal tretjo adventno pridigo

VATIKAN (sobota, 22. december 2007, RV) - Včeraj zjutraj je sveti oče v kapeli Odrešenikove Matere s člani Rimske kurije poslušal tretji adventni govor, ki ga je imel p. Raniero Cantalamessa, pridigar papeške hiše.
Ta je takoj na začetku dejal, da se bo v zadnjem adventnem nagorovu usmeril h ključni točki stare zaveze in pričakovanja Odrešenika, namreč k Sinu. Obljubljeni Mesija je preprosto Sin. To je njegov edini vzdevek, ki ima najgloblji pomen, globlji od Božjega Sina. Naslov ali vzdevek Sin evangeliji izključno dajejo Kristusu in s tem naslovom bo Jezus izražal svoje najgloblje bistvo in istovetnost. Po evangelijih pa pismo Hebrejcem najbolj jasno in to na petih mestih uporabi prav ta naslov: Sin.
V evangeliju po Mateju je stavek, s katerim Jezus najbolj natančno opredeli samega sebe: Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina kakor le Oče, in nihče ne pozna Očeta kakor le Sin, in komur hoče Sin razodeti (Mt 11,27). Ta stavek je zapisan v aramejskem jeziku in razlagalci Svetega pisma pravijo, da izvira iz zavesti Kristusa samega. Tako popolno in absolutno poznavanje med Očetom in Sinom ni mogoče razložiti brez ontološke edinosti, brez deležnosti v istem bitju. Poznejše formulacije, ki so dosegle svoj vrhunec v opredelitvi koncila v Niceji, da je Sin »rojen, ne ustvarjen, istega bistva z Očetom«, so torej opredelitve, ki so v doslednem soglasju z evangeljskim poročilom. Najmočnejši dokaz o tem, kakšno zavest je imel Jezus o sebi samem kot Sinu, je njegova molitev. Med molitvijo je Boga klical z ljubkovalnim imenom »Abba-Oče, Očka«, kar pomeni da je bil z Bogom tako domač, kot nihče do takrat v Izraelu. To molitev so prvi kristjani ohranili v izvirniku takšno, kakor so jo učenci slišali od Jezusa, ker so bili prepričani, da ohranja najbolj pristen značaj krščanske molitve, bili so torej gotovi, da je to bila tipično Jezusova molitev.
Drugi utrinek: obstaja Jezus ateistov?, se je vprašal papeški pridigar. Sporočilo evangelistov, da je Jezus preprosto Sin, zelo dobro osvetljuje sedanje razpravljanje o Jezusovi osebi. Nemški strokovnjak za Novo zavezo, Rudolf Schnackenburg trdi, da kadar »Jezus ni trdno ukoreninjem v Bogu, njegova oseba ostaja odmaknjena, se nam izmuzne, je nestvarna in nerazložljiva«. O Jezusu lahko govorimo le, kadar je v edinosti z Očetom, ker je Bog Oče resnično središče njegove osebnosti. To pa pomeni, da o Jezusu ne moremo govoriti le kot o zgodovinski osebi, ne da bi pri tem upoštevali njegovo vero v Očeta, ali pa vsaj dejstvo, da je imel vero v Boga. Brez te postavke je Jezus iz Nazareta »Jezus ateistov«, je torej Jezus kot oseba, v kateri ni verske razsežnosti. Kadar torej govorimo o »Jezusu ateistov«, govorimo o Jezusu, ki ni imel nobenega stika z Bogom, s tem pa se tudi izključi njegovo božanstvo in celotna nadnaravna razsežnost njegove osebe. Še več, kadar govorimo o »Jezusu ateistov«, zanikamo tudi zgodovinsko razsežnot Jezusa iz Nazareta, zabrišemo zgodovinskega Jezusa kot takega. Nihče namreč ne more oporekati, da je Jezus, kot ga opisujejo evangeliji, zgodovinska oseba in da je kot takšen vedno v stiku z nebeškim Očetom, da je to Jezus, ki moli, ki uči moliti, ko vse temelji na veri v Boga. Kadar bi to izločili iz evangelijev, od zgodovinskega Jezusa ne ostane absolutno ničesar.
Kadar torej kdo izhaja iz skrite ali javne predpostavke, da Boga ni, tedaj je Jezus eden tolikih zanesenjakov in človek poln utvar, ki je molil, častil, govoril s svojo lastno senco, ali pa, kot je dejal nemški filozof, da je projekcija svojega bistva. Ko bi to bilo res, bi bil Jezus, kot pravi bojeviti ateist Dawkins, prava »utvara Boga«. Toda, kako potem razložiti, da je ta človek »spremenil svet« in, da po dva tisoč letih še vedno kot nihče drugi zaposluje in odgovarja na vprašanja najbolj prebujenih in bistrih ljudi. Iz te miselne zagate je le eden izhod. Res je, brez Jezusove ukoreninjenosti v Boga, Jezusov lik ostane »odmaknjen, nerealen in nerazložljiv«, je dejal papeški pridigar p. Cantalamessa.