Pridiga za 4. adventno nedeljo. Pripravil p. Vili Lovše

PRIDIGA (sobota, 22. december 2007, RV) - »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov«, pravi angel Jožefu.
Te besede so še zadnji poskus z Božje strani, da bi se moje in tvoje srce, dragi poslušalec in draga poslušalka, odprlo. Učlovečenje Božjega Sina ni odvisno od mene, prav tako kot ni bilo odvisno od Jožefa. Boga človek ne more narediti, lahko ga le sprejme. Jožef v hebrejščini pomeni = Bog naj doda. To je tvoje in moje skrito ime. Končna sva in omejena, a oba hrepeniva po neskončnosti, še več, po Neskončnem. Prevelika sva, da bi sama sebi zadoščala. Ti in jaz sva v globinah oba odprta temu kar naju presega in je edino kar naju lahko zares napolni. Ustvarjena sva zato, da bi nama Bog dodal samega sebe. Zato sv. Avguštin vzklika: »Gospod zase si nas ustvaril in nemirno je naše srce dokler si ne odpočije v tebi«. Jožef je torej podoba vsakega človeka, tudi tebe in mene.
Mesijo lahko pričakujeva nekje v oddaljeni prihodnosti, a po nepotrebnem. Že je namreč prišel. Sedaj le čaka nate in name, če sva ga pripravljena sprejeti. Dar je že dan. Izraelcem in poganom. Vprašanje je kako ga bova sprejela. Ali ga želiva sprejeti, ti in jaz?
Evangelist nama, ki poslušava, to pripoveduje zato, da bi se tudi v nama dogodilo to kar se je v Jožefu. Angel je za naju Matejevo besedilo, ki naju spominja na Jožefovo izkušnjo, da bi ta izkušnja postala tudi tvoja in moja.
Pred skrivnostjo Boga se potegne nazaj. Kakor ima naša namišljena znanstvenost nenehno skušnjavo, da sebe postavi za zadnje merilo vse stvarnosti in tega kar se dogaja, tako je imel tudi Jožef skušnjavo, da po zdravi kmečki pameti ne bi zaupal. Ker ve, da mu dar ne pripada, je v skušnjavi, da bi se umaknil. Vsak pravični, kakor tudi vsaka religija, zavrača evangelij, ker ni sad naših zaslug. Vendar je prav v tem, da zavrnemo to kar nam samo po sebi ne pripada, lažna ponižnost. Ljubezni se ne da nikdar zaslužiti. V nasprotnem primeru je prostitucija. Zato je ljubezen ponižna, ker ve, da nima nikakršnih zaslug, ampak je dar drugega.
Jožef je imel iste dvome in odpore kot jih imava ti in jaz, ki se ne upava odpreti nečemu kar je večje od naju. Kakšna škoda. A prav za to sva ustvarjena. Zato, da se odpreva nečemu kar je neskončno večje od naju.
Jožef ne ve kaj naj stori. Poloti se ga strah. Njegov umik ga ne zadovolji. Premleva in zaradi tega slabo spi. Šele ko zaspi in se nič več zavestno ne upira, mu Bog lahko da svoj dar. V snu je Bog srečal Jakoba, bežečega očaka, in dohitel Elijo, prvega preroka, ki je tudi bežal. V snu svojega Sina bo dosegel vsakega človeka, ki spi. Tudi tebe in mene, ki sva še na begu. Ti in jaz delujeva iz tega, kar nosiva v sebi. Ko sva budna, tisto kar imava v sebi lahko zavestno zavračava in ne sprejemava. V snu pa ta cenzura ni več, pade in vse svobodno pride na dan. Pravični, ki ima čisto srce, potem v snu sanja Božje sanje. Če Božja beseda vstopi v srce v globini tudi v meni in tebi, prebudi skrivne sanje o Bogu, hrepenenje po Bogu. Ker je Jožef premagal strah in zaupal, je videl sadove Svetega Duha, Božjega Duha za katerega je značilno, da omogoča stvari, ki so človeško, ali če hočemo »znanstveno« gledano nemogoče in nepredstavljive. Po Mariji je Jožef prejel nekaj kar je bilo za njegovo zdravo pamet popolnoma nemogoče in neverjetno. Ko vstopiva v občestvo z Marijo, sprejmeva Boga samega, ki je preko Marije vstopil v človeštvo. Po običajni poti in brez zgodovinskega posredovanja Nje, ki ga je že sprejela, ni mogoče priti do Sina. Če Jezusa ločiva od Marije, Izraela, Cerkve ter bratov in sester, sva zanikala njegovo meso, ki je odrešujoče, ki je odrešenje za vsako meso, tudi moje in tvoje. Krščanstvo nama tako v hipu postane dolgočasna ideologija, ki nima nobene povezave s križanim Kristusom. Ni več razodetje Boga in hkratna osvoboditev človeka. Kdor pravi: Kristus ja, Cerkev in svet pa ne, odklanja Kristusa, ki je svojo usodo združil z usodo Izraela, Cerkve in sveta. V Cerkvi in svetu stopiš z njim v stik in On s teboj. V Cerkvi ga lahko kličeš po imenu in postajaš njegov sogovornik. Tvoje in moje dostojanstvo je v tem, da se z njim pogovarjava, z njim sodelujeva kakor prijatelj s prijateljem.