Sveti oče molil Angelovo oznanjenje z verniki na Trgu sv. Petra v Vatikanu

VATIKAN (nedelja, 16. december 2007, RV) – Po vrnitvi iz župnije Rožnovenske Matere Božje pri Pristaniških mučencih, se je Sveti oče srečal z veliko množico vernikov na Trgu sv. Petra in z njimi molil Angel Gospodov. V množici je bilo veliko otrok, ki so prinesli Jezuščka, da ga Sveti oče blagoslovi preden ga bodo položili v jaslice v šolah, vrtcih, oratorijih, mladinskih središčih in doma na sveti večer.
Svoj govor pred molitvijo je Sveti oče začel s povabilom apostola Pavla Filipljanom in vsem nam: Gaudete in Domino semper – Veselite v Gospodu, in to zmeraj (Fil 4,4). Apostol spodbuja kristjane k veselju, ker je Gospodov prihod blizu, njegovo drugi prihod v slavi je gotov in ne bo kasnil. To je tudi poziv Cerkve, ki se pripravlja na Gospodovo rojstvo in je njen pogled vedno bolj usmerjen v Betlehem. Me dejansko v gotovem upanju pričakujemo Kristusov drugi prihod, ker poznamo njegov prvi prihod. Skrivnost Betlehema nam razodeva, da je Bog z nami, da nam je Bog blizu ne le v časovnem in prostorskem smislu, on nam je blizu, ker si je privzel našo človeško naravo, se je, če lahko tako rečemo, »poročil« s človeškostjo in postav v vsem, razen v grehu, nam enak, da bi mi postali kot On. Zato kristjanovo veselje izvira iz te gotovosti. Bog je blizu, je z menoj, je z nami, v veselju in trpljenju, v zdravju in bolezni, kot prijatelj in zvesti ženin. In to veselje je v kristjanu živo tudi sredi preizkušenj, v samem trpljenju in ne ostane na površju, ampak v globini osebe, ki zaupa v Boga in se mu izroči.
Nekateri se sprašujejo, je nadaljeval Sveti oče, kako je danes takšno veseljo možno? Odgovor dajejo s svojim življenjem možje in žene vseh starosti in družbenega stanu, srečne da lahko posvetijo svoje življenje drugim. Mar blažena Mati Terezija iz Kalkute ni bila v našem času nepozabna pričevalka pravega evangeljskega veselja? Vsak dan je živela v stiku z revščino, človeškim propadanje, s smrtjo. Njena duša je okusila mračno noč vere, toda ona je kljub vsemu vsem podarila božji nasmeh. V enem njenih spisov beremo: Mi z nemirom pričakujemo raj, kjer je Bog, toda v naši moči je, da smo v raju že tukaj na zemlji in od tega trenutka. Biti srečni z Bogom pomeni ljubiti kot On, pomagati kot On, dajati kot daje Bog, služiti kot On. Zares, veselje se naseli v srcu tistih, ki strežejo malim in revežem. Kdor tako ljubi, v njem se naseli Bog, duša pa je vesela. Kadar pa iz sreče naredimo idol, takrat zgrešimo pot in je zares težko najti veselje o katerem govori Kristus. In to je žal ponudba kultur, ki postavljajo zasebno srečo na mesto Boga, miselnosti, ki skuša najti svoj učinek v iskanju užitkov za vsako ceno, v širjenju mamil kot beg, zatočišče v umetelni raj, ki pa se pokaže prava utvara.
Svoj nagovor je Sveti oče zaključil z mislijo, da tudi na Božič lahko zaidemo, zamenjamo pravi praznik s praznikom, ki ne odpre srca Kristusovemu veselju. Devica Marija naj pomaga kristjanom in ljudem, ki iščejo Boga, da bi prišli v Betlehem, se srečali z Detetom, ki se je rodilo za nas, za odrešenje in srečo vseh ljudi.