Duhovna misel za 3. adventno nedeljo

OMELIA (sobota, 15. december 2007, RV) - »Naj vriskata puščava in goljava, raduje naj se pustinja in naj cvete kakor narcisa. Bujno naj cvete, naj se raduje in radostna vriska. Dano ji bo veličastvo. Gospodovo veličastvo, krasota našega Boga«.
Puščava je najbolj žalostni kraj na svetu. V njej ne raste ničesar. Je sterilna. Ta puščava sva jaz in ti. »Jaz pa že ne!« boš rekel, dragi poslušalec. Toliko dobrega sem v svojem življenju že naredil in ustvaril. Jaz nisem puščava. Ti pa kar bodi, če hočeš. A kljub temu, še vedno velja, da bo vse kar si ustvaril minilo in propadlo. Jaz in ti, pa tudi. Če je smrt zadnja beseda, potem sva oba neverjetno in strašno sterilna. Že ta hip, če Bog ni najin notranji sogovornik, ampak sva v sebi sama in se lahko le sama s sabo pogovarjava. »Ne strinjam se!« boš morda ostro odvrnil.
Pa skupaj preberiva še enkrat. Puščava, torej jaz in ti, naj bi vriskala in se radovala, naj bi cvetela kakor narcisa. Bog naju na tretjo adventno nedeljo vabi naj se radujeva in radostno vriskava. Neglede na to koliko žalostnih in težkih dogodkov doživiva v življenju, naju Bog vedno znova vabi naj se veseliva in radujeva. Zakaj neki naj bi se midva, ki sva kakor puščava veselila?
Zato ker nama je dano veličastvo, dano nama je spremenjenje ali preobrazba. Dano nama je, da se lahko v srcu pogovarjava z Jezusom in njegovim Očetom. Nisva več sama. Nisva več puščava. Nič več nisva nič. Že prerok Izaija je napovedal, da bodo najine oči, ki so slepe za to kar Bog dela, spregledale in se bodo najina ušesa, ki so gluha za njegov nagovor po vseh stvareh, odprla. Napovedal je, da bova lahko skakala kakor jelen, čeprav sva iz strahu zase hroma in veliko časa misliva le nase in skrbiva izključno zase. Lahko bova vriskala, čeprav sva nema in se ne znava več prav pogovarjati niti s seboj, kaj šele z bližnjimi in Bogom v svojem srcu. V tvoji in moji pusti puščavi se bodo odprli vrelci in potoki. Napoveduje nama večno veselje in radost. Žalost in vzdihovanje bosta zbežala. Imenuje naju Gospodova osvobojenca. To kar je Izaija napovedal se v tebi in v meni dogaja prav ta trenutek. Bog naju osvobaja in preobraža.
Takšen je Božji načrt zate in zame, prav takrat, ko se upehava in sredi vsakdanje ihte prepustiva žalosti, cinizmu in egoizmu, ker gledava in razmišljava le še o tem, kako gre vse narobe in koliko zla in hudobije naju obdaja. Bog nama ponuja sredstva za veselje in radost, za pozitivno preobrazbo najinega bivanja. Pošlje svojega Sina, Jezusa Kristusa, da bi naju naučil živeti z veseljem in radostjo najprej v srcu, ki se spet lahko pogovarja z Bogom in se veseli tega kar Bog dela zanj in za vse.
A kakor Janez Krstnik, mu tudi midva ne verjameva. Ne prepriča naju. Najine predstave o tem kako bi moral biti in strah zase, nama preprečujeta, da bi ga prepoznala. Pojavi se nama Krstnikovo vprašanje: »Ali si ti tisti, ki mora priti ali naj čakamo drugega? Kakor Janez Krstnik si tudi midva Jezusa predstavljava kot odločnega in mogočnega sodnika, ki na ves glas in z zunanjo močjo vzpostavlja red in pravico na tem krivičnem svetu.
Kakor Krstnik, sva tudi midva na preizkušnji: ali verjameva svojim mislim in pričakovanjem o njem, ali pa vprašava njega, da nama pove kdo v resnici je. Tudi sebe ne moreva dojeti in se sprejeti drugače, kakor da nama on pove kdo sva in kaj naj postajava. Kakor Janez tudi midva lahko utišava svojo domišljijo in postaneva Jezusova poslušalca. Kakor Janez, se tudi midva spremeniva v vprašanje, ki najino sedanjost odpira božji prihodnosti: preobrazbi in veselju tega kar Bogu pomeniva.
Vabi naju, da preveriva svoj odnos do Njega, ki prihaja vsak dan, po vsem tem kar se dogaja zunaj in znotraj najinega srca. Prihaja zato, da me reši. Ne reši pa me na tak način, kot si jaz predstavljam in sam hočem. Reši me tako, kot On rešuje. Reši me s tem kar On je, ne s tem kar jaz mislim, da je. On ni tak in tako kot si ga jaz predstavljam. Vabi me, da ga sprejmem takega kot se mi predstavi, ne pa da čakam, da se moja pričakovanja o Njem uresničijo. Ta drža je temelj vere, ki odgovor išče pri Bogu in ne pri sebi. Lahko ga le sprejmem ali zavrnem, ne morem pa si ga oblikovati po svoji domišljiji in neurejenih željah.
Za uresničevanje preobrazbe vsakega človeškega srca, tudi tvojega in mojega, Jezus nastopa mirno, z usmiljenjem, dobroto in s spoštljivim sprejemanjem vseh. Bog prihaja na tako drugačen način, kot pa bi si ga midva želela! Blagor nama, če se nad njim ne pohujšava in svojo kratko misel ne postaviva za zadnje merilo vsega.