Prof. C. Rossi Espagnet o družini

RIM (sobota, 8. december 2007, RV) – Negativna podoba, ki predstavlja zakonsko zvezo kot vir številnih težav, povzroča, da se mladi s težavo navdušujejo nad zakonskim stanom, je dejala italijanska pisateljica in teologinja. Carla Rossi Espagnet je soavtorica knjige z naslovom Zakon in družina v cerkvenih dokumentih. Iz teologije je doktorirala na Inštitutu za zakon in družino Janeza Pavla II., na Inštitutu verskih znanosti Apollinare v Rimu pa predava predmet Ljubezen, družina in vzgoja.
Espagnetova trdi, da splošnemu razumevanju današnje družbe zakonski stan ne predstavlja več nobene prednosti in je do neke mere postal glavni krivec vseh naših nesreč. Ko ima posameznik težave v medosebnih odnosih, se razlog zanje takoj pripisuje napetostim med njegovima staršema. Ko kdo ni dosegel akademskega uspeha, je to zaradi pomanjkanja podpore v družini. Če kdo ne zmore ohranjati dobrih poklicnih odnosov, je to zato, ker kot otrok ni čutil dovolj varnosti. V takem razmišljanju je nekaj resnice, trdi Espagnetova, kajti družinsko okolje je v osebni zgodovini posameznika zelo pomembno. Vendar to velja tako za dobre kot za slabe stvari. Če pa tak način razmišljanja uporabljamo samo za obravnavanje negativnih in obremenjujočih vidikov življenja, bo zakon v zavesti ljudi izgubil svojo pozitivno vrednost. Zato ne preseneča, da ima mlad človek dvome glede vstopa v zakonski stan, saj v njem ne vidi nobenih prednosti in koristi. Ne gre le za materialne prednosti, ki jih je tudi treba upoštevati, temveč gre za prednosti izbire same po sebi. Poleg odločitve ali se poročiti ali ne, je Espagnetova še izpostavila nesposobnost soočanja s težavami, ki se čez čas neizogibno pojavijo v vsakem zakonu. Odločilni razlog za vstop v zakonsko zvezo je danes predvsem ljubezen, kar je nedvomno korak naprej v primerjavi s preteklostjo, ko se je zakon sklepal na podlagi ekonomskih in političnih prednosti. Vendar pa v splošnem razumevanju pogostokrat ni jasno, da ljubezen ne pomeni stanje, temveč dejanje. Dejstvo, da nekoga ljubiš do te mere, da želiš z njim deliti vse svoje življenje, ni statični položaj, temveč proces. Ljubiti drug drugega pomeni vzajemno in na novo izražati dejanja ljubezni in se ne zaustaviti le v trenutnem ljubezenskem navdušenju. Ljubezen je vedno novost in ni mirovanje. Zahteva določen napor, željo za neprestano rastjo odnosa; potrebno jo je podpirati, kjer je šibka in krepiti, kjer ni dovolj trdna.