2007-12-08 18:07:59

Duhovna misel p. Vilija Lovšeta za 2. adventno nedeljo


DUHOVNA MISEL (sobota, 8. december 2007, RV) - Te besede izrazijo srčiko tega, kar vpije Janez Krstnik meni in tebi, moji in tvoji notranji puščavi, puščobi, samoti, preobremenjenosti, naglici, bežanju od sebe, stiski in nemoči. Kaj nama vpije? »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo! To je tisti, o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju: Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!«
Janez to danes vpije meni in tebi. Nama se pa morda zdi smešno, ali pa ga niti ne razumeva, ne slišiva, ali nočeva slišati. Morda se nama zdijo vse te besede preproste in primitivne bajke in povesti za otroke. Nekakšne oddaljene zgodbice, ki z nami, razsvetljenimi, znanstvenimi, naprednimi in visoko razvitimi ljudmi tretjega tisočletja, nimajo prav nobene zveze več. Če tako misliva, se žal motiva, hudo se motiva, tragično se motiva, katastrofalno se motiva. Kako si upam to trditi, boš ugovarjal.
Preprosto, ozri se vase in okrog sebe, pa boš takoj razumel. Sadovi, ki jih Janez imenuje, sadovi spreobrnjenja, so danes skoraj odsotni. Naravo smo skoraj že uničili. Čez nekaj let se bomo pobijali med seboj za pitno vodo in čist zrak, ki ga ne bo več. Ubijalski ritem življenja, v katerega nas je suženjsko zapregel brezbožni in zato do konca nečloveški turbokapitalizem, uničuje naše odnose, družine in lepoto življenja. Zato nimamo več otrok, saj se jih v tak svet ne splača rojevati, mi pravijo, če si upam kaj vprašati. Tudi naraščanje pornografije, alkoholizma in narkomanije govori o tem, da je v našem od Boga podarjenem in dragocenem srcu nekaj hudo narobe. Pa ni tako le v Sloveniji. V vsem zahodnem svetu je tako. Po službah drug od drugega zahtevamo nemogoče. Sami pa dobro vemo, da tega nismo sposobni. Kruta dobičkaželjnost, tekmovalnost in cinizem, nezaupanje in škodoželjnost sta gonilo gospodarstva in politike. Vse pa preko medijev lepo oblečemo v demokracijo in pravico do izražanja. Drug drugemu lažemo o svojih motivih. Škoda. Žagamo si vejo, na kateri sedimo. Kot bi trenil, nam življenje mine v zagrenjenosti, ihti, tekmovalnosti, nevoščljivosti, primerjanju, nenehnem nezadovoljstvu in notranji osamljenosti. Saj ni tako, boš rekel? Morda je pa še slabše.
Janez Krstnik je to imenoval greh. Delati iz sebe in drugih nekaj, kar nismo, to je greh. To je napačen odnos do sebe in življenja. Od tega napačnega odnosa se je potrebno obrniti stran, spreobrniti. Kam pa se lahko obrnemo? Če smo v svoji slepoti prepričani, da Boga ni, se nimamo kam obrniti. Izhoda ni. Človeškosti ne moremo znova oživiti. Notranjega miru si ne moremo vrniti z avtogenim treningom. Smisla si ne moremo sami izmisliti. Ali ga sprejmemo od Boga, ali ga pa nimamo in smo v temi. Vse drugo je leporečje in samoprevara.
Zato Janez Krstnik kliče, naj sprejmemo Boga, ki nenehoma prihaja k nam. Podarja nam nas same. Podarja nam ta trenutek, vse stvari in ljudi. V vsem se trudi za nas. Vse dela. Vera zato ni le morala ali zapovedi brez srca, brez človeka in Boga. Za Božjo besedo je Bog, ki tebi in meni govori z vsem tem, kar nenehoma ustvarja in vzdržuje, neguje in podarja. V našem življenju ne gre le za razumevanje ali uboganje njegovih zakonov in ukazov. Povabljeni smo z njim za isto mizo. Kakor mati ali oče otroku, nam Bog želi podariti samega sebe. Ne le stvari, ampak samega sebe po vseh stvareh. To je prihod. To se pa dogaja vsak hip, ob vsakem vdihu, vsakem pogledu, v vsakršni situaciji. To je adventno oznanilo resnice. Ta resnica ni odvisna od tega, ali jo jaz sprejmem ali ne. Jaz in moja smiselnost, mir in sreča pa sta odvisna od tega, ali to resnico sprejmem, ali pa jo zavrnem in jo imam za bajko ali opij za ljudstvo. Če jo imam za opij, bom iz svojega življenja naredil opij, si ga bom uničil. Hkrati pa še vsem drugim, ki jih bom dosegel. Žal. Zato mene in tebe Janez Krstnik po Cerkvi vabi, da usmeriva svoj pogled Vanj, proč od stvari, na tistega, ki nam te stvari, sebe in druge, podarja. Če tega ne storimo, ostanemo zgolj fetišisti in fundamentalisti. Krstnik naju vabi, da sprejmeva samega Boga, ki se daje po vseh stvareh. Še na poseben način pa po Jezusu Kristusu, križanem in vstalem, ki je bil najprej dete in šele nato mož. A mož, ki živi sebe kot Očetov dar in se je zato sposoben ves podariti, vsem osmisliti življenje in mu vrniti moč in veselje miru in hvaležnosti. Ali si tega želiš, dragi moj brat, draga moja sestra v Kristusu? Edino, kar Bog želi zate, je to, da se tudi ti odpreš in odgovoriš na njegovo veselje do tebe.







All the contents on this site are copyrighted ©.