Komentar

KOMENTAR (torek, 4. december 2007, RV) – Lažna in zlonamerna obtožba Vlade Republike Slovenije, češ da sistematično zatira svobodo tiska in govora, ter da je takšna vlada še posebno nevarna za Evropsko unijo kot predsedujoča v prvem semestru prihodnjega leta, ki jo je podpisalo nekaj nad 500 novinarjev v Republiki Sloveniji, dejansko ni bila nedolžno dejanje. Prvi se je na blatenje slovenskega ljudstva in države v Evropi in po svetu odzval predsednik Vlade Republike Slovenije in je v Državnem zboru vložil glasovanje o zaupnici Vladi. Pred samim glasovanjem je obširno razložil mednarodno sramoto, ki so jo podpisniki storili svoji lastni državi, politična ozadja podpisanega besedila zahteve novinarjev, ki so jo razposlali na 300 skrbno izbranih naslovov v Evropski uniji in po svetu, končo pa je tudi jasno oblikoval zahtevo, naj se opozicija v Državnem zboru izjasni o sramotilnem dejanju tik pred začetkom predsedovanja Slovenije Evropski uniji.
Slovenska levica se je v Državnem zboru uradno, pravno in politično odpovedala sodelovanju pri vodenju Slovenije Evropske unije, misleč, da je sedanji vladi zadala smrtni politični udarec. Udarec je bil dejansko zamišljen kot smrtni udarec, toda Vlada ga je prestregla in zadržala brez večjih hujših posledic. Toda politični udarci nikoli niso samo enosmerni, ampak učinkujejo na 360 stopinj. Tokrat se na kratko ustavimo ob učinkih tega udarca v levici sami.
Prvi veliki politični učinek političnega udarca z izjavo novinarjev v Evropi in svetu je v levici povzročil povratni udarec v obliki velike izdaje slovenskih medijev in predvsem novinarjev. Prvi in v bistvu edini cilj udarca Vladi je bil prevzem vodenja Vlade že v času predsedovanja. Ko ji je sedanja pozicija to ponudila, je levica odstopila in tako postavila na laž novinarje in vse medijske delavce, ki so zahtevo podpisali. Levica je prav tako izdala svoje nove kapitaliste, ki so dejanski lastniki velike večine slovenskih medijev. Ti so podpirali politično vodstvo levice v upanju, da bodo od tega imeli korist, ko bo levica dobila krmilo vlade in zakonodajne oblasti zopet v svoje roke. Ta računica se slovenskim levičarskim kapitalistom ni izšla. Največji pretres in daljnoročno najbolj pomemben učinek sistematičnega udarca vladi pa je ta udarec sprožil v svetu slovenskih medijev samih, predvsem pa med novinarji. Ti ne le da se upravičeno čutijo izdane. Zgodilo se je nekaj veliko več in globljega. Izdajstvo levice jih je razgalilo na njihovi profesionalni ravni. Sedaj je vrabcem na strehi jasno, da slovenska novinarska srenja ni le marksistično in leninistično usmerjena, ampak je že davno prodala svojo novinarsko dušo in etiko. Piše, poroča, komentira in oblikuje javno mnenje po naročilu novih kapitalistov. Do sedaj je to delala pod videzom profesionalnosti, sedaj pa je jasno, da to dela za denar in druge usluge in koristi. Tako početje je bilo javna skrivnost v totalitarnem režimu. Nekaj čisto drugega pa je take stvari početi v demokraciji, kjer velja pravilo, da so novinarji sol demokracije, poroštvo svobode, posebni izvedenci za vedno bolj zdrave družbene odnose v demokratični družbi, trajni in zapriseženi iskalci resnice v politični areni. Ali to že velja za slovensko družbo in vlogo novinarjev v njej? Po zadnjih dogodkih se moramo vsi v Sloveniji vprašati, koliko je komu do resnice. Novinarji si bodo morali resno postaviti vprašanje, kot so si v stari Grčiji postavljali resni filozofi: Amicus Plato, sed magis amica veritas – Platon je moj prijatelj, toda večja prijateljica je resnica!