Sveti oče sprejel korejske škofe

VATIKAN (ponedeljek, 3. december 2007, RV) - Papež Benedikt XVI. je dopoldne najprej sprejel še zadnjo skupino škofov Korejske škofovske konference, ki so mu poročali vsak o svoji škofiji, nato pa so se vsi zbrali v Apostoski palači skupaj z apostolskim prefektom v Ulaanbaatarju, v Mongoliji in prisluhnili Svetemu očetu ob zaključku obiska Ad limina Apostolorum.
Na začetku jim je dejal, da so kot služabniki Evangelija prišli obiskal Petra, da bi utrdili vezi z zborom apostolov, ki izraža edinost Cerkve v različnosti in ohranja izročilo, ki so ga zapustili Apostoli. Cerkev v vaših deželah je zelo napredovala odkar so pred 400 leti prišli privi misijonarji v Korejo, pred petnajstimi pa ponovno v Mongolijo. To rast je treba v dobri meri pripisati izjemnemu pričevanju korejskih mučencev in drugih v Aziji, ki so ostali zvezsti Kristusu in njegovi Cerkvi. Ta tako živ spomin na pričevanje mučencev zgovorno pove, kako mučeništvo združuje, povezuje in oživlja cerkveno skupnost v vseh razsežnostih.
Papež Benedikt XVI. je nadaljevanje govora korejskim škofom in apostoskemu prefektu v Mongoliji razvijal ob kljčnem izrazu edinosti in skupnosti, od njenega pomena v novi zavezi in vse do danes.
Krščanska skupnost in njena notranja povezanost najprej nastaja v Kristusovi ljubezni in resnici, ker nas je Kristus prvi ljubil in nam razodel vso resnico, kot pravi apostol Janez. Ta apostol je vztrajno spodbujal prve krščanske skupnosti, naj ostanejo v Gospodovi ljubezni in naj ne dopustijo, da bi jih kdo v tem zmedel, ker takšna notranja raztresenost slabi skupnost in lahko pripelje celo do odpada od skupnosti verujočih. Ko sem bral vaša poročila, je nadaljeval papež, v njih pišete o vabljivosti materializma in negativnih učinkih sekularizacije. Kdor se jima prepušča drvi v divjo osamljenost in družbeno razdrobljenost, kajti »samo v Besedi, ki je meso postala, človekova skrivnost resnično postaja jasna«, uči II. vatikanski koncil.
Po teh teoloških temeljih krščanske skupnosti in edinosti je papež korejskim škofom navedel naslednje dejavnike skupnosti in njene krščanske edinosti. Prvi je vsekakor zakrament sv. krsta, ki ni le neko zunanje dejanje vključevanja ali dobrodošlica v dano skupnost, ampak je božja pobuda. Kdor je namreč prerojen iz vode in Svetega Duha, vstopi v Cerkev in je prepojen z močjo življenja iz vere. Zaradi tega dejstva vedno bolj skrbite, da bo priprava na krst resnično uvajanje v popolno udeleženost v bogoslužnem obhajanju, ker ima vsak, ki je prejel zakrament krsta, na to posebno pravico.
Drugi dejavnik je obhajanje Evharistije, ker je v njej zakoreninjeno naše razumevanje Cerkve v skrivnostnem srečanju med Kristusom in človeštvom. Evharistija nam tudi razodeva v čem je skrivnost edinosti Cerkve. Iz tega tudi izvira pomen sv. maše ob nedeljah in praznikih, kar naj kateheti posebej skrbno razlagajo in utemeljijo. Naslednji veliki dejavnik edinosti in povezanosti krščanske skupnosti so Bogu posvečene osebe, moški in ženske, ker skupnost v njih prepoznava pričevalce in umetnike tistega načrta edinosti, ki je v središču zgodovine, ki jo vodi Bog. Škofje naj spodbujajo redovnike in redovnice k pristnemu pričevanju v zavesti, da je njihvo življenje več kot le nekakšna enovita skupnost. Bogu posvečene osebe so namreč vedno priče živega delovanja Svetega Duha, ki oživlja Cerkev v vsakem rodu. Vir edinosti in notranje moči Cerkve pa je tudi lepo krščansko življenje v družinah. Zato naj bodo družine srce njihovega apostolskega delovanja, predvsem pa evangelizacije kulture in njihovega prizadevanja za blagor celotne družbe.
Na koncu se je Sveti oče posebej zahvalil Cerkvi v Koreji za njeno vsestransko radodarnost vesoljni Cerkvi, od misijonarjve do materialne pomoči. Zaželel jim je, da z božjo pomočjo še bolj pogumno vodijo Cerkve na korejskem polotoku, si prizadevajo za spravo med korejskim ljudstvom in za blagor prebivalstva v Severni Koreji.