Predstavitev okrožnice Odrešenjsko upanje

VATIKAN (nedelja, 2. december 2007, RV) - Spe Salvi – Tik pred začetkom adventnega časa, je papež Benedikt XVI. podpisal svojo drugo okrožnico in jo naslovil Spe Salvi ali Odrešenjsko upanje. Kot del priprave na božič bomo okrožnico o krščanskem upanju prebirali ob nedeljah, torkih in četrtkih. Vabimo vas, da se nam pridružite.
Spe salvi facti sumus – »odrešeni smo bili namreč v upanju« (Rim 8,24), začne Benedikt XVI. z besedami sv. Pavla Rimljanom. Upanje je v svetopisemski veri ključna beseda, tako da se v nekaterih besedilih besedi vera in upanje medsebojno zamenjujeta. Kako močno so dojemali dar gotovega upanja prvi kristjani, vidimo, ko kristjanovo življenje primerjamo s tistim, ki ga je živel pred prejetjem vere, ali z življenjem pripadnikov drugih religij. Sv. Pavel Efežane opominja, da so pred srečanjem s Kristusom bili »brez upanja in v svetu brez Boga« (Ef 2,12). Imeli so sicer bogove, ki pa so bili vprašljivi in niso dajali upanja. Kljub bogovom so bili brez Boga in so zato bivali v temnem svetu, soočeni s temno prihodnostjo. V tem duhu sv. Pavel piše Tesaloničanom, da se naj ne vdajajo žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja (1 Tes 4,13). Kristjani se od drugih razlikujejo ravno v tem dejstvu, da imajo prihodnost. To ne pomeni, da poznajo stvari, ki se jim bodo dogodile, temveč vedo, da se njihovo življenje ne bo končalo v praznini. Šele ko obstaja prihodnost kot pozitivna realnost, je mogoče živeti tudi sedanjost. Krščanstvo namreč ni bilo le »dobra novica«. Danes bi rekli, da krščansko sporočilo ni bilo le obveščevalno, ampak izvrševalno. To pomeni, da Evangelij ni samo sporočilo o stvareh, ki so se zgodile, ampak je sporočilo, ki stvari povzroča in spreminja življenje. Temna vrata časa in prihodnosti so se na mah odprla. Kdor ima upanje, živi na drugačen način, kajti dan mu je bil dar novega življenja.
Spoznati Boga, resničnega Boga, pomeni prejeti upanje. Kaj pomeni srečati se z Bogom, nam pomaga razumeti primer afriške svetnice Josephine Bakhita. Rojena je bila okrog leta 1869 v Darfurju v Sudanu in bila kot devetletna deklica ugrabljena ter pet krat prodana kot sužnja. V času, ko je kot sužnja delala za ženo nekega generala, je bila vsak dan do krvi prebičana. Za vse življenje ji je ostalo 144 brazgotin po vsem telesu. Leta 1882 jo je kupil italijanski trgovec Callisto Legnani, ki se je nato vrnil v Benetke, kamor je prišla tudi Bakhita. Bakhita je tukaj spoznala popolnoma drugačnega »gospodarja«, »gospodarja«, ki je bil živi Bog, Bog Jezusa Kristusa. Do takrat je poznala le gospodarje, ki so jo prezirali in trpinčili. Sedaj pa je izvedela, da obstaja »gospodar« nad vsemi gospodarji, Gospod vseh gospodov, in da je ta Gospod dober, da je poosebljena dobrota. Spoznala je, da jo ta Gospod celo pozna, da jo je ustvaril, da jo pravzaprav ljubi. Tudi ona je ljubljena in ljubi jo nihče drug kot najvišji Gospodar. Še več, ta gospodar je sam sprejel, da so ga bičali in sedaj na Očetovi desnici čaka nanjo. Bakhita je sedaj imela upanje. Ne le upanje, da jo odkupi manj krut gospodar. Imela je najvišje upanje: bila je brezpogojno ljubljena in, karkoli se ji zgodi, ta Ljubezen jo čaka, torej je njeno življenje dobro. Preko spoznanja tega upanja, je bila odrešena, ni bila več sužnja, temveč svoboden Božji otrok. Doumela je Pavlove besede Efežanom, da so do bili prej brez upanja in v svetu brez Boga – brez upanja so bili zato, ker so bili brez Boga. Leta 1890 je Bakhita prejela zakramente svetega krsta, svete birme in prejela prvo sveto obhajilo. 8. decembra 1896 je v Benetkah opravila zaobljube in vstopila v Red sester Canossiank. Kot redovnica je nekajkrat potovala po Italiji in pričevala o osvoboditvi, ki jo je doživela v srečanju z Bogom Jezusa Kristus. Čutila je, da mora svojo svobodo širiti, jo predajati drugim, čim večjemu številu ljudi. Upanja, ki se je v njej rodilo in jo osvobodilo, ni mogla zadrževati v sebi. To upanje je moralo doseči številne, doseči vsakega človeka.