Notranji dialog: razločevanje duhov, tema sinočnjega Nikodemovega večera v Ljubljani

LJUBLJANA (sreda, 28. november 2007, RV) – Sinoči je v dvorani Teološke fakultete v Ljubljani predaval na 41. Nikodemovih večerih jezuit p. Silvo Šinkovec na temo: Notranji dialog: razločevanje duhov. P. Silvo Šinkovec je doma iz Šentjerneja na Dolenjskem. Rad vodi duhovne vaje, uvajanje v meditacijo in seminarje Osebni dnevnik. Je duhovni spremljevalec in pomaga pri osebnostni rasti s predavanji, seminarji, delavnicami in terapijami. 13 let že vodi šole za starše, zelo spodbuja razvoj samospoštovanja in samozavesti ter inteligentna čustva. Bil je duhovni asistent Skupnosti krščanskega življenja, Društva katoliških pedagogov Slovenije in šolski svetovalni delavec na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Je pa tudi urednik revije Vzgoja in voditelj Duhovnega središča sv. Jožefa v Ljubljani.
V predavanju z naslovom »Notranji dialog, razločevanje duhov«, se je najprej ustavil ob nekaterih vprašanjih, kot so: Kdo sem in kam naj grem, za kaj naj živim? Iskanje svoje istovetnosti in poklicanosti, ustvarjalnosti in lastne poti v življenje je za posameznika stalni izziv. Vsak človek je poklican živeti lastno svobodo. Vsak človek je ves čas v dialogu s samim seboj in s Presežnim. Sveti Pavel predstavi napetost v človeku kot meso in duh, sodobna psihologija pa kot idealni in realni jaz. Tradicija Cerkve je razvila metodo razločevanja duhov kot pot svobodnega in zvestega iskanja resnice, ljubezni, ustvarjalnosti in poklicanosti. Kako naj bo človek sodobnik najprej v stalnem dialogu s samim seboj, da bo lahko v iskrenem dialogu z drugimi?
Najbolj pomemben dialog, pogovor poteka med človekom in Bogom. To je notranji dialog, ki bi ga lahko tudi imenovali umetnost svoje zgodbe. Vsak namreč na nek način oblikuje svojo »osebno zgodbo«. Biti umetnik življenja, je nekaj podobnega kot kadar slikar izbira barve, jih dodaja, odstranjuje, dokler ne nastane umetnina. To je neke vrste razločevanje, ko odvzemamo, kar ni več potrebno in tako postajamo svobodni.
“Osebna zgodba” lahko nastaja predvsem v dialogu oziroma sam način bivanja mora biti dialoški. Naša zavest je pripovedne narave in v zgodbo vključujemo smiselne celote. Z življenjem človek vedno nekaj pove. Zato imajo svetniške zgodbe v sebi sporočilo, ki je sila privlačno, je v stiku z drugimi ljudmi. Človek je v nekem smislu bitje, ki je v stiku, »homo conectus«, ki je vsak trenutek povezan, in sicer z radiem, telefonom, televizijo. Ob tem pa obenem doživlja, da ni sposoben sporočati, ko ne zna živeti poglobljenega prijateljstva. Zato včasih ne more izpovedati, kar čuti kot zasutost z informacijami.
In tu se postavlja vprašanje, katere informacije so zares pomembne? V zasutosti z informacijami človek občuti stalno napetost med končnim in večnim. Za mnoge je vse samo »ta trenutek«. Taki ljudje gojijo filozofijo “tega trenutka”. Ko pa pride bolezen, starost, postaja vse to vprašljivo. Ali bo kaj ostalo za večnost? Bo sploh kaj ostalo? Ob vsem tem pa človek v sebi kot seme odkriva notranje motivacije, potrebe, išče pot in počasi gradi svojo zgodbo. Pri tem je p. Silvo navedel sv. Ignacija Lojolskega, ki je poudarjal, da Kristus nagovarja vsakega človeka in se mu razodeva. Ko Boga sprejme za svojega sogovornika se tudi zaveda, da ga Bog ves čas išče, da bi se podaril, stopil z njim v stik. Kadar človek biva v tem notranjem odnosu, je dojel bistvo.
In kako Bog govori človeku? Po podobah, ljudeh, dogodkih. Sv. Ignacij Lojolski jasno pravi: Človek je zato ustvarjen, da bi slavil in častil Boga, našega Gospoda in mu služil. Dojame, da je vse prejel od Boga, vse mu je podarjeno. Ta izkušnja zastonjskosti je zato vedno prisotna. Vse je tudi ustvarjeno za človeka, vendar vse »toliko, kolikor«. In tu je človek zopet sredi razločevanja. Človek živi med tnalom in nakovalom, med mesom in duhom, med deli mesa in deli duha. Ta stalna napetost v človeku, ki pogosto zazna, kako so ideali daleč od realnosti, lahko začne življenje vrteti v drugo smer, v velike napetosti. Kako zdržati ta notranji stres?
V stanju napetosti človek običajno pričakuje rešitve od zunaj in v iskanje izhoda ne vključi svobode, ki je največji dar, ki ga je prejel od Boga. Tak človek sam išče pot. Zunanje odločitve so pomembne, vendar tiste prave, njegove, osebne, so notranje odločitve v svobodi in ljubezni. Izkušnja ljubezni do Boga in bližnjega je temeljnega pomena, ker človeku pomaga, da z ljubeznijo odgovori na božjo ljubezen. Bog je dal človeku svobodo, da bi lahko resnično ljubil. Človek, ki se posveča Bogu, postaja svet - zaradi svobode in ljubečega odgovora.
Moramo se torej naučiti razločevati, ker so nepravilne razlage največja ovira na poti napredovanja. Uporabljati moramo svoje talente, saj nam Bog daje sposobnosti, da božja ljubezen po nas deluje. Predavatelj je tukaj spomnil na pomembno dejstvo, da v človeku njegov um deluje tudi ko spi. To pomeni, da je človekov notranji svet ves čas pri zavesti. Ta notranji svet mora človek urediti, predvsem zato, ker je ves čas prisoten. Duhovno razločevanje je gojitev tega notranjega vrta. V to urejanje notranjega sveta mora človek nujno vključiti tudi svoja čustva, ki so vir njegovih misli. Zato se mora vprašati, od kod in zakaj prihaja strah, žalost, sram, občutek krivde. To mora storiti mirno in z zavestjo, da so čustva človekova informacija o njem samem. Čustva so tako natančna kot matematika, vendar jih ne poznamo in o njih skoraj nič ne vemo. Ko človek odkriva od kod prihajajo njegova čustva, lahko ugotovi, kam so naravnane njegove misli. Predavatelj je nato podal nekatera besedila iz Duhovnih vaj sv. Ignacija, ko je spregovoril o čisto konkretnih stanjih notranjosti, kot na primer o tolažbi in potrtosti: Kajti kakor je tolažba nasprotna potrtosti, so prav tako tudi misli, ki izvirajo iz tolažbe, nasprotne mislim, ki izvirajo iz potrtosti. (DV 317).
Tudi v takih zelo zahtevnih razglabljanjih o svojih čustvih in usmerjenosti lastnih misli, gre vedno za dialog s samim seboj, pa tudi za odnos z okoljem v katerem človek živi, in osebami, ki so ob njem. Pri vseh teh odnosih se ponavadi začne pri samospoštovanju. Stalno primerjanje z drugimi, ker nas je strah, kaže na nizko samospoštovanje. Ker smo nemočni, nas je strah. Srčika evangelija pa je: ljubi Boga in bližnjega kakor samega sebe. Kakor samega sebe! Predavatelj je zaključil svoje razmišljanje le z na videz presenetljivo ugotovitvijo, da je celotno človekovo izkušnjo, oziroma vsa izkustva, tudi versko, potrebno evangelizirati in podal izkušnjo sv. Ignacija Lojolskega, ki jo podaja v molitvi za dosego ljubezni: Vzemi, Gospod in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo, karkoli imam ali premorem! Ti si mi to dal, tebi to vračam. Daj mi svojo ljubezen in milost, to mi zadošča (DV 234).