LJUBLJANA (sreda, 21. november 2007, RV) – Sinoči je bila tema 41. Nikodemovih večerov
na Teološki fakulteti v Ljubljani Ustvarjalni dialog med vero in kulturo. O
tem sta govorila profesor na oddelku za sociologije na Filozofski fakulteti dr. Igor
Škamperle in profesor za likovno teorijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje
dr. Jožef Muhovič. Dr. Igor Škamperle je poudaril, da so vera, kultura in umetnost
bile povezane že od začetka človekovega razvoja, saj človek že od vsega začetka veliko
časa namenja raznim ritualom. Vera je vedno povezana z umetnostjo, je dejal, saj se
duh mora na nek način utelesiti, bodisi kot ikona, obred ali molitev. Dr. Škamperle
je nato pojasnil, da pri umetnosti ne gre za direktno videnje in čutenje - dobro umetniško
delo namreč odpira pogled v sakralno. Religiozna vsebina ponuja tudi vrednostni sistem
in izraža, kaj je dobro in kaj ne, daje občutek za lepoto, za dobro in življenjsko
moč, je še poudaril dr. Škamperle. Drugi gost, dr. Jožef Muhovič, pa je svoje predavanje
opremil s slikami modernih umetnij. Dejal je, da je velik del najkvalitetnejše kulturne
dediščine utemeljen na vzajemnem sodelovanju med religijo in umetnostjo. Ni omembe
vrednejših del, ki ne bi bila znamenje sodelovanja religije in umetnosti, je dejal
Muhovič in dodal, da obstajajo tudi takšni umetniki, pri katerih povezava med umetnostjo
in vero na prvi pogled ni vidna. Predavatelj je še pojasnil, da merila umetnosti danes
ne obstajajo, temveč jih določajo predvsem muzeji, naročniki in kritiki. To pa pomeni,
da je umetnina stvar dogovora in da so merila pravzaprav v človeku. Dr. Muhovič je
pri tem opozoril, da umetnost in kultura na ta način ostajata zaprti in se ukvarjata
le sami s seboj, kar se navsezadnje kaže tudi v tem, da sodobna umetnost in kultura
kljub hiperprodukciji ustvarjata malo resnično novih oblik in raje ustvarjata stare
oblike na nove načine. Religije pa uporno vztrajajo pri iskanju meril umetnosti izven
človeka, je še poudaril Muhovič. V drugem delu večera so se v pogovor vključili
tudi poslušalci, ki so gostoma zastavili različna vprašanja. Dr. Škamperle je na vprašanje,
kaj je dobra umetnost, odgovoril, da je to tista, ob kateri se človek dobro počuti
in ga pritegne. Predpogoj za nastanek dobre umetnine je po njegovih besedah obstoj
dobrega umetnika in dobrega naročnika, vrhunska umetnina pa zmore zadovoljiti človekove
potrebe na vseh ravneh: na ravni čutov, čustev, razuma in duha.
V Mariboru
pa je bila v sklopu Nikodemovih večerov v škofijski avli okrogla miza z naslovom Odpustiti
ali pozabiti?, na kateri so spregovorili psihiatrinja Maja Rus Makovec, teologinja
s. Marina Štremfelj in duhovnik in zdravnik p. Marijan Šef, vodil pa jo je p. Milan
Bizant. Udeleženci večera so si najprej ogledali odlomek iz filma Misijon – prizor
odpuščanja, nato pa so o odpuščanju spregovorili gostje. S psihiatričnega, teološkega
in duhovnega vidika so odgovarjali na vprašanja, skozi kakšen proces mora iti, če
hoče človek dospeti do pristnega odpuščanja in kako se tega uči ali nauči, beseda
pa je tekla tudi o razliki med resničnim odpuščanjem in pozabljanjem. V pogovoru so
izpostavili naslednja sporočila: konflikt je del vsakega odnosa; najtežje je odpuščati
sebi; in Bog odpušča zastonj. Gostje so si bili edini, da je zavedanje čustev in spominjanje
dogodka ter s tem povezano poimenovanje krivde in storilca temeljni pogoj za začetek
procesa odpuščanja. Čustva so lahko vir moči za prihodnosti ter človeku skupaj s spominjanjem
omogočajo, da tisto, kar v preteklosti ni prav živel, v prihodnje spremeni, so poudarili
gostje. Proces odpuščanja, so še poudarili, ki zahteva določeno zrelost, katere sad
je tudi ponižnost, pa se dogaja samo znotraj odnosov: znotraj mojega odnosa do sebe,
mojega odnosa do drugega človeka in mojega odnosa do Boga.