Kard. G. Pell objavil zbirko razprav Bog in Cezar 

RIM (ponedeljek, 19. november 2007, RV) – Kako uskladiti moralna načela s političnimi in družbenimi zahtevami sekularizirane družbe, je ena od bistvenih prednostnih smernic v številnih sodobnih razpravah. Nekaj dragocenih razmišljanj na to temo je zbranih v knjigi, ki je pred kratkim izšla v Avstraliji. Knjiga z naslovom: Bog in Cezar: Izbrani eseji o veri, politiki in družbi, vsebuje deset esejev, ki jih je pripravil nadškof v Sydneyu, kard. George Pell.
V uvodnem delu kard. Pell izpostavlja, da je središče njegovega zanimanja verske narave. Zato se filozofska raven esejev ne sme razumeti kot nadomestek, za utemeljitev odločitev slediti Kristusov klic k spreobrnjenju, temveč prej kot prispevek k dialogu z družbo, ki nas obdaja.
Tema prvega eseja je zakon in morala. Medtem ko mora biti zakon primeren in obvezen za vse, ne glede na prepričanje, pa je trditev, da morata biti zakon in morala vedno ločena, vprašljiva. Morala, ki se jo največkrat izključuje, je skoraj vedno krščanska. To utišanje morale temelji na napačni predpostavki. Vsak zakon meri na določen moralni vidik v družbi, vztraja Pell. Zakon, ki uzakoni splav in evtanazijo, predvsem če se sklicuje na neko vrsto pravice, je že postavljen na stališče, ki je po svoji naravi moralno. Številna moralna načela kristjanov temeljijo na razumskih dokazih in so zato veliko bolj univerzalna, kakor pa smernice, ki prihajajo iz posameznega verskega zornega kota. Kard. Pell zastavlja vprašanje, ali je obramba življenja, na temelju neodtuljivega dostojanstva človekove osebe, zares isto kot vsiljevanje posameznega pogleda vsej ostali skupnosti. Sklicujoč se na papeža Janeza Pavla II. kard. Pell piše, da imajo demokracije težave pri obrambi pravic in tvegajo padec v stanje, kjer se o temeljnih vprašanjih odloča na samovoljen način. Ko je svoboda poveličana kot nekaj absolutnega, brez kakršnihkoli omejitev, takrat preide v relativizem. Na ta način se zakon, ki bi moral braniti življenje v družbi, popači v silo, ki življenje uničuje ali spodkopava. Svobodo se v današnjem vsakdanjem pojmovanju razume kot dostop do brezmejnih možnosti: karkoli hočeš, karkoli ti je všeč, vse lahko storiš. Kard. Pell se sprašuje, ali demokracija od nas zares zahteva, da živimo v družbi, kjer je storjenih na milijone splavov, kjer cveti pornografska industrija, kjer je stopnja razvez in propadlih zakonov vedno večja, kjer je legalizirana evtanazija in raziskave na človeških zarodkih. Na tem mestu se pred kristjane postavlja poziv, da v neverski terminologiji pojasnijo, zakaj je zaščita moralne ekologije nujna in pomembna za družbo. V enem od esejev kard. Pell opozarja na nevarnost, ki se pojavlja v razpravah o človekovih pravicah. Gre za zmoto, kjer se vest postavlja za absolutno merilo. Pogostokrat se primat vesti izrablja kot opravičilo za to, kar bi mi radi storili, namesto da bi spoznali, kar Bog hoče, da storimo. Posameznikova vest ne daje pravice do zavračanja in pačenja moralnih načel, ki jih vsebuje Sveto pismo in jih je Cerkev sprejela in podprla. Če zanikamo vlogo resnice, ki je pomembnejša od naših lastnih izbir, spodkopavamo tako razum kot človekove pravice. Ko se zanika resnica, se zavrne tudi pravičnost kot trajni princip, ki zares služi človeškemu življenju in ljubezni.