Sveti oče sprejel udeležence Mednarodne konference: Dušno pastirstvo v skrbi za starejše bolnike 

VATIKAN (sobota, 17. november 2007, RV) – Papeški svet za pastoralo zdravstvenih delavcev je letos pripravil že 22. Mednarodno konferenco za zdravstvene delavce z naslovom: Dušno pastirstvo v skrbi za starejše bolnike. Udeležence tega mednarodnega posveta je dopoldne v Klementovi dvorani v Apostolski palači sprejel papež Benedikt XVI.
Na začetku svojega govora je Sveti oče dejal, da je izbrana tematika danes silno pomembna, ker gre za osrednji vidik dušnega pastrirsta na področju zdravstva, toliko bolj, ker se življenjska doba dviga. Vedno več starejših oseb ima tudi veliko posebni potreb, hkrati pa so to ljudje z nedvomno velikimi človeškimi in duhovnimi sposobnostmi. Če je res, da je potrebno življenje spoštovati na vseh njegovih stopnjah, je to še bolj res, ko je življenje v zrelih letih in ga zaznamuje tudi bolezen. Starost je zadnji del našega zemeljskega romanja, ki ima različne stopnje, vsaka s svojimi svetlimi in temnimi točkami. Tu se postavlja več vprašanj. Zakaj človek zboli? Zakaj nadaljevati, kadar izziv bolezni postane dramatičen, ali naj še naprej branimo življenje ali pa naj sprejmemo evtanazijo kot osvoboditev? Je mogoče živeti bolezen kot človeško izkušnjo, ki jo je potrebno sprejeti potrpežljivo in pogumno? Na ta in podobna vprašanja mora odgovoriti sodobno zdravstvo tudi takrat, ko ni veliko upanja na ozdravitev. Sodobna miselnost, je nadaljeval papež, pogosto teži k odrivanju teh naših trpečih bratov in sester, kakor da bi bili breme ali celo problem družbe. Kdor pa ima občutek za dostojanstvo človeške osebe ve, da jih je treba spoštovati, jih podpirati, ko se soočajo s težavami, ki so povezane s starostjo. Naravnost pravično je, da uporabimo vsa razpoložljiva sredstva in človeško znanje za blažitev bolezni in trpljenja. Pri tem pa je vedno potrebno ob strokovni zdravniški pomoči bolnikom skazovati ljubezen, ker bolniki potrebujejo razumevanje, oporo in trajno opogumljanje ter spremljanje. Ostarelim je treba posebej pomagati, da zavestno in s krščanskim pogumom sprejmejo zadnje obdobje svojega zemeljskega bivanja, da bi se vedro pripravili na smrt, ki je za nas kristjane prehod v objem nebeškega Očeta, ki je poln nežnosti in usmiljenja.
V nadaljevanju govora je papež Benedikt XVI. zelo priporočil, naj bo družina vedno bolj vključena v skrb za ostarele. V najtežjih trenutkih naj dušnopastirski delavci bolnika spodbudijo, naj več moli in še bolj zaupa v moč tolažbe zakramentov. Bližnji naj ga spremljajo v veri in pripravljeni poslušati ga z njim deliti njegovo počutje. To je v resnici resničen cilj dušnega pastirstva starejših bolnikov. Zdravstveni delavci pa niso le zdravniki, znanstveniki, razikovalci, bolničarji in drugo, ampak so vedno hkrati služabniki življenja na vseh stopnja zdravljenja, posebno še ob koncu življenja, ko ostareli bolnik najbolj izkuša krhkost, ki je tesno povezana z boleznijo. Vsi si moramo rizadevati, da bo človeško življenje spoštovano ne le v katoliških bolnišnicah, ampak v vseh zdravstvenih ustanovah.
Kristjanom pa bolezen najbolj razsvetljuje vera v Kristusa, ki je s svojo smrtjo na križu človeškemu trpljenju dal nadnaravno vrednost in pomen. Vernik je vpričo trpljenja in smrti povabljen, naj ohrani notranjo vedrino, ker nas v trenutku smrti nič ne more ločiti od Kristusove ljubezni. Z Njim in v Njem je mogoče soočiti se in preseči vsako telesno in duhovno preizkušnjo in v trenutkih največje slabosi izkusiti sadove vstajenja. Vstali Gospod se v vseh, ki vanj verujejo, razodeva kot živ, ki spreminja bivanje in daje odrešenjski pomen trpljenju in smrti. V tem smislu, je dejal ob koncu govora papež zdravstvenim delavcem, vas spodbujam, da povsod širite evangelij življenja.