Komentar

KOMENTAR (petek, 16. november 2007, RV) – Sredstva družbenega obveščanja so vedno večji vir moči v smislu oblasti. Tega se zavedajo tako teoretiki sporočilnih ved, politiki in lastniki časopisov, revij, radijev in televizij. Teoretiki sodobnih ved sporočanja izhajajo iz prepričanja, da tisto kar ni v časopisih, o čemer radio ne govori in televizija ne poda slikovnega zapisa, vse to v zavesti ljudi ne obstaja. Politiki si v vseh časih silno prizadevajo, da bi dobili vpliv nad sredstvi družbenega obveščanja. V totalitarnih režimih je vedno tako, da ima oblast popolno kontrolo nad informativnimi hišami in sistemi. V ranjki Jugoslaviji je Edvard Kardelj razvil teorijo, da so sredstva družbenega obveščanja v svojem bistvu v službi delavskega samoupravljanja. Stane Dolanc je to teoretično postavko političnega totalitarnega režima dobesedno izvajal na državni in partijski ravni. V tem sta slovenska komunistična veljaka ravnala po Leninovem revolucionarnem načelu, ki ga je oče komunizma vtepal v glave boljševikov: lažite, lažite, nekaj bo vendarle ostalo, v zavesti ljudi namreč. Gospodarstveniki in finančniki od samih začetkov sodobnih sredstev družbenega obveščanja dober del svojega kapitala nalagajo prav v sredstva družbenega obveščanja iz finančnih, oziroma profitnih razlogov, še bolj v želji po večjem vplivu na vsebino sredstev samih.
V ozadju vseh teh drž je skrivnostno zmotna in hudobna želja po obvladovanju človekove svobode in njegovega svobodnega načina razmišljanja, oziroma svobode človekovega duha, ki je človekova največja odlika in vir njegovega dostojanstva. In tu smo že pri bistvu človeka kot osebka in človeka kot družbenega bitja. Človek je kot osebek in oseba temeljna postavka vsakega družbenega sistema pod pogojem, da je svoboden. Zato je bistvo oblasti v tem, da to svobodo sprošča, jo nagovarja, spodbuja, ščiti, izziva in ji vedno na novo odpira nova obzorja odločanja, v katerih se krepi v dobrem in pozitivnem smislu. Kadar pa oblast želi podrediti svobodo enega samega posameznika, kaj še dela ali celo večine naroda, potem s tem samim dejanjem ogrozi svobodo vseh, tudi tistih, ki take stvari počnejo. To spoznanje velja vedno, kadar govorimo o svobodi svobodnih bitij.
V Sloveniji smo v zadnjih nekaj tednih priče, da je temu res tako. Pred prvim krogom predsedniških volitev, so sredstva družbenega obveščanja, tiskana, radio in predvsem televizija na stotine krat predvajala, ponovila, natisnila prizor, kako škof Gregorij Rožman blagoslavlja domobrance v družbi nemškega generala. Posnetek je očitno naredila nemška vojaška obveščevalna policija z namenom kompromitirati najprej seveda škofa Rožmana, domobrance in sploh slovensko ljudstvo. Ker je bila nemška armada v Sloveniji okupacijska oblast, je bil takšen način delovanja sestavni del okupacijske moči in nadvlade. Zato je z nemškega zornega kota tako dejanje vojaško logično in vir nemške oblasti. Da so Nemci ta posnetek vrteli, je seveda razumljivo. Kako pa naj razumemo isto dejstvo, namreč to, da so slovenska sredstva družbenega obveščanja v času volivne kampanje pred predsedniškimi volitvami vrtela isti posnetek, kot dokaz proti kandidatu, ki je soustvarjal samostojno slovensko državo? In če k temu dodamo še dejstvo, da so to počeli tisti, ki niso bili za samostojno državo, potem smo pred totalno sprevrženostjo misli in zanikanjem svobode lastnega ljudstva. Slovensko ljudstvo je na to strahovito laž in krivico odgovorilo s politično otrplostjo, kar je bil cilj pobudnikov. Toda to je bila le ena oblika popolnega iztirjanja zdrave pameti in nezaslišanega zanikanja svobode posameznikov in celega naroda. Druga je bila Peticija 500 slovenskih novinarjev, ki so jo poslali vladam držav članic Evropske unije, osrednjim ustanovam Evropske unije in drugim, z lažno obtožbo, da slovenska vlada zatira svobodo novinarjev in da v Sloveniji ni svobode tiska in govora dva meseca pred predsedovanjem Republike Slovenije Evropski uniji. V Evropi so tudi politiki navajeni večjih ali manjših laži. Toda, kar je preveč, je preveč. Možnosti sta dve. Ali je to res, potem Slovenija ne more predsedovati evropski zvezi, kjer je svoboda govora in tiska ustavno zagotovljeni družbeni standard. Če pa to ni res, potem se slovenski novinarji ne norčujejo le iz slovenske vlade, ki dosega zavidljive uspehe na vrsti ključnih področij, ampak se očitno norčujejo iz zdrave pameti vseh Evropejcev, in toliko bolj iz vodilnih evropskih politikov, ki poznajo razmere na Slovenskem. Če so slovenski novinarji, ki so peticijo podpisali in tisti, ki so jih k temu nagovarjali, mislili, da bodo v Evropi uspeli, potem so v svoji pameti tako primitivni, da niti ne dopustijo možnosti, da bi kdo lahko podvomil v bistroumnost njihove pobude in naklepov.