Komentar

KOMENTAR (sreda, 14. november 2007, RV) – Letošnje volitve za predsednika so veliki zgodovinski dogodek. O njem bodo zgodovinarji pisali učene in tehtne študije. Pisateljem in drugim umetnikom bodo nudile razne navdihe. Demokratični politiki jih bodo študirali, kako se s sodobnimi tehnikami ne sme in ne more podrejati svobodoželjnega naroda. Za zgodovinarje slovenske državnotvorne misli bodo predmet preučevanja, kako se je slovensko ljudstvo po tisočletni izkušnji podrejenosti sosednjim velikim narodom, izvilo iz objema komunističnega totalitarizma, ki je na čisto nov način dobrih 60 let ogrožal narodovo duhovno srčiko. Krščanski misleci bodo ugotovljali, kakšno politično modrost je krščanstvo prebudilo in vtisnilo v slovensko dušo, da se je želja po svobodi tudi v desetletjih komunistične diktature vztrajno krepila.
Za vse te strokovne in drugačne študije bo osnovno vprašanje, kako je slovensko ljudstvo skozi zgodovino prepoznavalo negativne zamisli oblasti, tuje in domače, ki so v danih zgodovinskih okoliščinah najbolj ogrožale njegovo željo po svobodi?
Toda preden preidemo k pomembnim vidikom tega vsebinsko zelo zapletenega dogodka, se ustavimo pri zelo preprostem dejstvu, ki je v času volilne kampanje za predsednika ostalo na površju. To je dejstvo, da v Sloveniji druga svetovna vojna še ni končana, kljub temu, ali pa prav zaradi tega, ker slovensko ljudstvo sedaj živi ne več v socialistični Jugoslaviji, ampak v svoji lastni državi, ki je niso ustvarili komunisti, ampak svobodoljubni državljani in predvsem kristjani. Nosilce prejšnje oblasti to dejstvo neznansko moti in je vir starega in novega sovraštva do svobodoljubnih slovenskih državljanov. Slovensko ljudstvo pa se tudi zaveda, da je ljudstvo nekdo vedno vodil in nad njim izvrševal oblast, in sedaj, ko ima povrhu še svojo državo, nekdo mora voditi ljudstvo in državo in izvrševati oblast. Toda kdo in kako? Na prvi del vprašanja je odgovor kratek in jasen: nekdo, ki je član slovenskega ljudstva in slovenski državljan. Vedno pa bo ostal problematičen odgovor na drugi del vprašanja, kakšno oblast naj izvršuje in kako! V našem času je odgovor lahko samo dvojen, da izvršuje demokratično oblast, ali pa nadaljuje s totalitarno obliko oblasti, kot zadnjih šest desetletij. Nedeljski zmagovalci so se odločili za diktaturo, ne več proletariata, ampak sodobnih kapitalistov z leninistično dušo in dolomitskim virusom hiv. Ta strategija je prišla na površje ne po njihovi zaslugi, ampak iz preprostega dejstva, da je Lojze Peterle, eden ključnih tvorcev samostojne Slovenije hotel postati njen predsednik, da bi pred 17-leti začeto delo pomaknil naprej in utrdil demokratično referendumsko odločitev. Njegov največji in končno edini greh, ali če hočete, politična napaka, ki se v leninistični miselni taktiki vedno in neusmiljeno kaznuje s smrtjo, je samo ta, da mu je uspelo narediti samostojno državo evropskega tipa in miselnih razsežnosti. Da je povrhu še kristjan in katoličan, in da ima prijateljstva tudi po svetu, vse to so bile samo oteževalne okoliščine pri odločitvi za politično likvidacijo. Toda politične likvidacije v svobodni družbi niso nikoli privlačne in še manj dokončne. Posebno še ne v Evropski uniji. Do sedaj je bil gospod evropski poslanec v vseh evrospkih ustanovah simbol slovenske osamosvojitve in demokratične usmeritve. Poslej to ni več v tolikšni meri, da bi to dejstvo v Evropski uniji mirno sprejeli kot dokončno politično stvarnost tudi na Slovenskem. Slovenija je od nedelje dalje skrajno zaskrbljujoči politični problem v Evropi iz preprostega razloga, ker v njej druga svetovna vojna še ni končana.