Sveti oče o sv. Martinu

VATIKAN (nedelja, 11. november 2007, RV) - Papež Benedikt XVI. je opoldne pred molitvijo Angelovega češčenja na kratko govoril o sv. Martinu, škofu v francoskem mestu Tours in enem od najbolj priljubljenih in češčenih svetnikov v Evropi. Rojen je bil v poganski družini v Panoniji na današnjem Madžarskem, okrog leta 316. Oče ga je kmalu usmeril v vojaško službo. Kot mladenič je prišel v stik s krščanstvom in se je po mnogih ovirah vključil skupino katehumenov. Krščen je bil, ko mu je bilo 20 let, torej leta 336. Zaradi nemirnih časov je moral dolgo ostati v vojaški službi, v kateri je pričeval kot kristjan s spoštljivim in razumevajočim odnosom do vseh, s svojimi podrejenimi je ravnal kot z brati in se je izogibal prostaškim zabavam. Po odhodu iz vojaške službe se je naselil v francoskem mestu Poitiers-u, ob svetem škofu Hilariju. Ta ga je posvetil najprej v diakona, nato pa v duhovnika, Martin pa je izbral meniško življenje in je s svojimi učenci ustanovil prvi samostan v Evropi v kraju Liguge. Deset let pozneje so ga kristjani v Tours-u, ko so ostali brez škofa, oklicali za škofa. Po posvečenju za škofa se je Martin posvetil oznanjevanju evangelija na podeželju in vzgoji duhovnikov. Kljub temu da mu zgodovinarji pripisujejo mnogo čudežev, je sv. Martin znan po svoji bratski ljubezni. Ko je bil še mlad vojak, je na poti srečal reveža, ki je trepetal od mraza. Vzel je svoj vojaški plašč, ga z mečem prerezal na dvoje in polovico dal revežu. Ponoči se mu je prikazal nasmejani Jezus, ogrnjen v drugo polovico njegovega plašča.
Dragi bratje in sestre, je nadaljeval Sveti oče svoj nagovor, to Martinovo dejanje je vključeno v Kristusovo logiko, ki ga je nagnila, da je pomnožil kruh za lačno množico, prav posebno pa v to, da se nam je sam dal v hrano v Evharistiji, največji dokaz Božje ljubezni, Sacramentum caritatis – Zakrament ljubezni. To je logika deliti z drugimi, v kateri se na pristen način izraža ljubezen do bližnjega. Sveti Martin naj nam pomaga razumeti, da je samo v skupnem prizadevanju, da delimo z drugimi dobrine, mogoče odgovoriti na veliki izziv našega časa, namreč delati za mir in pravičnost, v kateri bo vsakdo lahko živel dostojno. To se bo zgodilo le, če bo prevladal svetovni model pristne solidarnosti, ki vsem prebivalcem sveta zagotovil hrano, vodo, potrebno zdravstveno oskrbo, pa tudi delo in vire energije, kot tudi kulutrne dobrine ter znanstveno in tehnološko znanje.
Prosimo Marijo, je zaključil papež svoj nagovor, da kristjanom pomaga, da bodo kot sv. Martin, velikodušne priče Evangelija ljubezni in neutrudni graditelji solidarnosti.