KOMENTAR (torek, 6. november 2007, RV) - 2. vatikanski koncil v Pastoralni konstituciji
o Cerkvi v sedanjem svetu, v št. 78, opisuje bistvo miru na svetu. Ko našteva vrsto
bistvenih prvin, med prvimi navede trditev, da mir ni nikoli za vedno pridobljen,
marveč ga je treba neprenehoma graditi. Ker je vrh tega še človekova volja nestalna
in ranjena po grehu, zahteva skrb za mir od vsakogar, da stalno obvladuje svoje strasti,
od zakonite oblasti pa trajno budnost (CS 78). Mir torej ni le čas brez vojne,
niti ni posledica ravnovesja sil, ali nadvlade močnejšega, ampak je v pravem pomenu
»delo pravičnosti«, kot uči prerok Izaija (32,17). 2. vatikanski koncil kristjane
opomni na teološko razsežnost miru, ki je na osebni ravni v tem, da stalno obvladuje
svoje strasti, na skupnostni pa, da kristjan zavestno vzpostavlja takšno zakonito
oblast, da je trajno budna v skrbi za mir. Kristjani na Slovenskem bomo v nedeljo
sodelovali pri vzpostaljanju pomembne veje oblasti, namreč pri volitvi državnega predsednika,
ki je po slovenski ustavi poklican, da vzpostavlja mir v državi in na mednarodni ravni. Kristjani
in vsi ljudje torej najbolj delamo za mir, ko obvladujemo svoje strasti. V nikalni
obliki to pomeni, da najmanj storimo za mir takrat, kadar v sebi ne krotimo strasti
in kadar pustimo, da nas drugi vznemirjajo in v nas prebujajo negativne drže, čustva,
nemir in toliko drugih vznemirjujočih spominov na dogodke iz preteklosti, ravno takrat,
ko bi morali mirno in modro odločati o lastni in skupni prihodnosti. Kadar je kristjan
pred takim duhovnim, duševnim in javnomnenjskim stanjem, je na teološki in pravni
ravni poklican, da takšna stanja presega in vnese drugačna, bolj mirna in nestrastna
stanja v svojo notranjost, bližnjo okolico in v slovenski duhovni in politični prostor.
Koliko laži, krivičnih natolcevanj, posmeha in zavestnega poniževanja kristjanov se
v teh dneh dogaja, ve samo Bog in tisti, ki jih vse to boli in v globini vznemirja.
Tu smo kristjani poklicani, da tudi na pravni ravni nastavimo sekiro na te zle korenine
naše žal še sedanje, vsekakor pa polpretekle zgodovine, ki se nam kot jara kača vleče
v sedanjost in želi sikati še v prihodnosti. V zgodovini so vsi rodovi kristjanov
bili poklicani in so si po svojih močeh prizadevali, da bi tudi družbena razsežnost
človeškega življenja bila deležna odrešenosti. Danes si moramo kristjani tudi v Sloveniji
jasno povedati in se temu primerno odločiti, da je naše bistvo, da smo kristjani,
da smo odrešeni, da ne verujemo v moč zla, ampak v Kristusovo zmago nad grehom ne
le na osebni, ampak tudi na družbeni ravni. Če mi ne bomo v to verjeli in se temu
primerno ravnali ter odločali, bodo kamni vpili. V tem našem času je sedaj živeči
rod kristjanov poklican, da vnese v slovenski nemiren prostor več svobode in veselja
do življenja, pa tudi več zavesti, da je evangelij veselo sporočilo odrešenja ne le
na osebni, ampak enako tudi na družbeni ravni. V tem smislu smo kristjani še na poseben
način poklicani, da v slovenskem miselnem in družbenem prostoru presežemo šizofrenično
miselnost, da je v človeku osebna in skupnostna stvarnost ločena. Resnica je ravno
v tem, da jo kristjan živi kot eno samo celoto sredi z grehom ranjenega sveta, kot
uči 2. vatikanski koncil.