Komentar

KOMENTAR (nedelja, 4. november 2007, RV) – Danes teden bo Slovenija imela novega predsednika države. Potem ko je volilna komisija v začetku prejšnjega tedna razglasila uradne rezultate prvega kroga letošnjih predsedniških volitev, bo novi predsednik ali gospod dr. Danilo Turk ali gospod Lojze Peterle. Prvega podpira levi blok, to je sedanja, postkomunistična buržoazija, skratka sedanji bogataši in tisti, ki se jim toži po ranjki Jugoslaviji, drugega pa demokratični del slovenskega volilnega telesa.
V teh dneh pogosto slišimo nemočno tarnanje, da se od odločitve slovenskega ljudstva za samostojnost do danes v samostojni Sloveniji ni nič kaj dosti spremenilo, da nam vlada stara garda, da so revni ostali revni, podtalna propaganda, tista od ust do ust, po telefonu in še kako, pa še naprej širi zle govorice, da bo v primeru, da zmaga reakcija, za Katoliško Cerkev na Slovenskem pobiral davke nihče drug kot novi predsednik gospod Lojze Peterle osebno, in samo on, seveda mimo vseh zakonov. Vsi tisti v Sloveniji, ki so na prvih demokratičnih volitvah glasovali za Demos, na referendumu za samostojno Slovenijo in so nato čez nekaj let svojo svobodno in zgodovinsko odločitev zopet ponovili na referendumu za vstop Slovenije v Evropsko unijo, pa vedo, da so takšne govorice v stilu propagandne zvrsti »še pomnite tovariši«, iz časov torej, ki so dokončno za nami.
Zgodovinsko dejstvo pa je, da so se v Sloveniji stvari temeljito spremenile od prvih volitev dalje, dokončno pa na referendumu decembra 1990. Od takrat je v Sloveniji levica politično, dejansko in miselno v manjšini in bo tako ostala. V slovenski zgodovini je vedno bila v manjšini, le v socialistični Jugoslaviji je bila na oblasti s pomočjo zavestne podrejenosti jugoslovanski partiji, takratnemu predsedniku Josipu Brozu osebno in velikosrbski oblastni kliki znotraj komunističnega sistema. V novo usodo so se slovenski komunisti sami vdali po prvih demokratičnih volitvah. Ob razglasitvi volivnih rezultatov so se namreč komunisti iz vseh treh takratnih zborov zbrali pri takratnem slovenskem notranjem ministru Tomažu Ertlu na posvet. Točka posveta je bila samo ena: »Ali sprejeti izzid volitev, ali pa narediti državni udar?« Odločili so se za politično preigravanje v demokraciji. To dejstvo je na svoj način potrdil v nekem pogovoru takratni poslanec Slovenske krščanske demokracije v družbeno političnem zboru, sedaj že pokojni Janez Gajšek iz Maribora, ki je na vprašanje, če ga je bilo v Državnem zboru kdaj strah, odgovoril, da samo v tistih 20 minutah, ko so čakali komunistične poslance, ki so bili na odločilnem posvetu pri notranjem ministru, torej vodji takratne slovenske Udbe, Tomažu Ertlu. Ne prej, ne pozneje ga nikoli ni bilo strah.
Slovenski komunisti si torej niso upali iti proti plebiscitarni volji ljudstva in so se odločili za politično preživetje na najboljši možen način, tako da bodo še naprej, kot vedno do takrat, izigravali slovensko ljudstvo, državo in njene ustanove do največje možne mere. V bistvu je to tudi ena od razsežnosti demokratičnega sistema. Ne sicer najbolj umna, inteligentna, še manj poštena, vendar še v okvirjih demokracije. Toda politično sporočilo slovenskih komunistov, da bodo preigravali demokracijo, pa je nekaj zelo resnega. S svojo odločitvijo so se vnaprej in dokončno odpovedali vsakemu državotvornemu naporu in utrjevanju demokracije v mladi slovenski državi in se usmerili le pridobivanju osebnih zgolj materialnih koristi v politiki in na vseh ostalih ravneh. Ob tem pa se volivno telo mora zamisliti ob vsakih volitvah in presoditi stanje v državi tudi pod tem vidikom.