Komentar

KOMENTAR (torek, 30. oktober 2007, RV) – Do včeraj je več novinarjev naslovijo nekaj vprašanj Nadškofiji Ljubljana v zvezi s pismom, ki ga je v nedeljo Televizija Ljubljana dala v javnost, v katerem je bivši slovenski predsednik Svetemu sedežu predlagal pokop posmrtnih ostankov škofa Gregorija Rožmana v domovini. Včeraj je Nadškofija Ljubljana v izjavi za jasvnost capisala, da ne more komentirati pisma, ki se je pojavilo v medijih, saj je šlo za diplomatsko korespondenco med Svetim sedežem v Vatikanu in tedanjim predsednikom Republike Slovenije, gospodom Milanom Kučanom.
Dogodek sega najkasneje v konec leta 2001, ko se je pripravljala predvolivna kampanja za predsedniške volitve leta 2002. Slovenska javnost je tudi obveščena, da je takrat Državni tajnik Njegove Svetosti, kard. Angelo Sodano, odgovoril, da se bo Sveti sedež o možnem prekopu škofa Gregorija Rožmana odločil, če bodo uresničeni nekateri predpogoji. Bivši predsednik in njegovi svetovalci so takrat presodili, da pogojem ne bodo ugodili in bodo šli v politično bitko brez tega argomenta. Tako odločitev je narekovala tudi osebnost predsedniškega kandidata, Barbare Brezigar, ki so jo podpirale stranke takratne opozicije. Njena osebnost ni bila manupulativno uporabna v propagandnem smislu, ker ni imela klerikalnega ozadja in obeležja.
V tem trenutku sploh ni več pomembno vprašanje, kako je dopis bivšega predsednika prišel v roke novinarjem, kdo je prekršil tajnost diplomatskega dopisovanja. Za poznavalce vatikanske diplomacije pa je naravnost smešno izigravanje med vatikansko diplomacijo in krajevno, v tem primeru slovensko cerkveno hierarhijo, oziroma Nadškofijo Ljubljana. Vsi namreč vedo, da se Sveti sedež v tako kočljivih zadevah vedno posvetuje s škofi, ker so tudi slovenski škofje del zbora škofov vesoljne Cerkve. Namigovati, da je Nadškofija Ljubljana dala tako pomemben dokument novinarjem v času predvolivnega boja, je podcenjevanje zdrave pameti slovenskega ljudstva in zavestno zavajanje volivcev. Po izkušnjah sodeč, to ne bi bilo nič novega. Dejstvo pa je, da je prekop posmrtnih ostankov škofa Rožmana vsaj deset let stara propaganda ideja slovenske levice. Ta jo je letos v prvem krogu predsedniških volitev pretirano močno uporabila, da je večini volivcev njen rušilni učinek postal sumljiv. Sum pri volivcih so namreč prebudili trije vidiki zlorabe in poigravanja strategov slovenske le vice s posmrtnimi ostanki škofa Rožmana. Ta je seveda svobodna, da počne kar se ji zdi primerno za dosego svojega cilja, ki je skrajno vznemirjeno duševno in duhovno stanje vsaj slovenskih vernikov kristjanov, če že ne vseh volivcev, ki ne volino levice.
Prvi vidik je tajno dogovarjanje s Svetim sedežem in izigravanje slovenskih škofov v tako kočljivi zadevi, ki je več kot odprta rana celotne slovenske družbe.
Drugi vidik je skrajno grob napada predsedniškega kandidata, g. Lojzeta Peterleta, prav z argumentom škofa Rožmana, na odločilnem soočanju na televiziji, nekaj dni pred prvim krogom volitev.
Tretji vidik pa je skrajno neokusno dobrikanje opljuvanim, ponižanim in zasmehovanim slovenskim vernikom po prvem krogu volitev s politično banano o pripravljenosti prekopa posmrtnih ostankov nič kolikokrat medijsko po smrti ubitega ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. V tem pogledu je strategom slovenske levice še vedno tuja modrost starih Rimljanov: De mortuis nil nisi bene – O mrtvih le dobro.