TRBOVLJE(ponedeljek, 29. oktober 2007, RV) - Novo župnijsko cerkev
sv. Marije Matere Cerkve v Trbovljah je včeraj posvetil celjski škof dr. Anton Stres.
Posvetitev namreč »pomeni resnično izvzetost tega prostora iz posvetne za bogoslužno
rabo«, je naglasil škof v uvodu v slovesnost. V času gradnje so verniki veliko
molili, še posebej vsakega trinajstega v mesecu ter tako prosili za božji blagoslov
kar zadnjih sedem let. Na samo posvetitev cerkve pa so se duhovno še posebej pripravljali
od petka, 5. oktobra do nedelje, 7. oktobra 2007, ko je duhovno obnovo vse župnije
vodil p. Martin Gašparič iz Sostrega. Med druge vidnejše dogodke v zadnjem mesecu
lahko štejemo še razlago umetniških upodobitev v cerkvi, v nedeljo, 14. oktobra, ko
je pri mašah govoril akademski slikar Lojze Čemažar. V petek, 19. oktobra so odprli
razstavo o gradnji cerkve in nastajanju župnijske skupnosti, v soboto, 20. oktobra
je mešani pevski zbor iz Šentjerneja na Dolenjskem imeli koncert verskih pesmi. Slavnostno
akademijo so imeli na vigilijo posvetitve cerkve. Na njej so sodelovali prof. Jože
Strgar in domači pevski zbor, predstavili pa so tudi knjigo: »Moja župnija na začetni
poti«. Za posvetitev cerkve so izbrali žegnanjsko nedeljo. Ob 14 uri so praznovanje
začeli z molitveno uro. Nato je celjski škof dr. Anton Stres ob somaševanju 17. duhovnikov
posvetil cerkev Marije Matere Cerkve in tako po devetih letih gradnje kronal prizadevanja
pri gradnji cerkve in nastajanju župnijskega občestva. Ta pomen je škof Stres poudarjal
pri vseh dejanjih: pri blagoslovitvi vode in nato kropljenju nove cerkve, v pridigi,
ko se je oprl na Božjo besedo in poudaril, da so ljudje božje hiše, templje in svetišča
doživljali kot božje kraje, kjer se zbirajo k svetim skrivnostim in zato ta zgradba
ni le dvorana za združevanje ljudi, ampak je cerkev prostor posebne božje navzočnosti.
Škofe, duhovnike in diakone mazilijo s sveto krizmo, ko jih posvetijo, prav tako tudi
vsakega birmanca in krščenca. S sveto krizmo je posvečen tudi prostor, kamor vstopa
Bog sam. Škof Stres je homilijo sklenil z besedami: »Drage sestre in dragi bratje,
danes z velikim veseljem in upravičenim ponosom posvečujemo to cerkev, toda naj nas
pri tem krepi zavest, da pa smo tisto najpomembnejše in Bogu najbolj všečno svetišče
mi sami. Mi kot krščansko občestvo in kot krščansko življenje vsakega izmed nas, ko
mi v svojem življenju živimo po zgledu Jezusa Kristusa kot njegovi učenci, kot božji
sinovi in hčere, takrat mi postajamo pravo božje svetišče in vse tisto, kar doživljamo
in obhajamo tukaj, v cerkvi, v bogoslužnem prostoru, se ne ustavi tukaj in se tukaj
ne zaključuje, ampak se nadaljuje in ga ravno zato obhajamo, da potem to življenje
po zgledu Jezusa Kristusa, po zgledu njegovega najvišjega darovanja nadaljujemo v
svojem življenju. Drage sestre in dragi bratje, zato danes polni veselja obhajajmo
to slovesnost, hkrati pa prosimo Gospoda naj nam pomaga, da bomo vsako krat, ko bomo
odhajali iz te župnijske posvečene cerkve, odhajali novi ljudje, da bo tudi za nas,
tako kot za tega ubogega Zaheja, vsakokrat veljala Jezusova beseda: danes je prišlo
zveličanje v to hišo, v srce tega človeka, v srce in življenje vsakega od nas, amen.« Po
izpovedi vere in litanijah vseh svetnikov je škof Stres slovesno zmolil posvetilno
molitev in s sveto krizmo mazilil cerkvene zidove na štirih mestih. V slovesno razsvetljeno
cerkev so nato v daritveni procesiji prinesli na oltar simbolično in dejansko mapo
z načrti in orodje gradbincev, molitvene ure vsakega trinajstega v mesecu skozi sedem
let, hvaležnost za vse dobrotnike, vse družine v župniji in domove, da bi v njih vladal
mir, ljubezen, zvestoba, prizadevanje za duhovne vrednote. Veroučenci so darovali
svoja dobra dela, župnijsko občestvo pa prošnjo za živo skupnost ter hvaležnost za
Božjo zastonjsko ljubezen in s tem življenje, veselje, srečo, prizadevanja za boljše,
pa tudi preizkušnje in trpljenje; ter kruh in vino, vse pa so pospremili z vzklikom:
»Prinašamo v svetišče živega Boga!« Ob sklepu maše se je župnik Franc Mlakar vsem
zahvalil, v njegovih besedah pa je odsevala hvaležnost Bogu in Mariji. Med mašo
so skupaj z domačimi pevci peli člani zborov iz sosednih župnij Zagorje in sv. Martina
- Trbovlje, ob spremljavi instrumentalistov. Sodelovali so tudi gasilci in narodne
noše, pred slovesnostjo pa je igrala Pihalna godba Svea. Župnijski urad Trbovlje
– Sveta Marija je izdal knjižico z naslovom »Naša župnija in cerkev na začetni poti«.
V uvodu župnik Franc Mlakar piše, da so v spominski knjigi »različni pisci zapisali
spomine na različne dogodke in občutja ob gradnji naše cerkve, ob nastajanju duhovnega
središča v Južnih Trbovljah«. V knjižici pa je opisan potek priprav na gradnjo in
sama zidava, nekaj prispevkov govori o svetišču, o opremi, o čutenju vernika do dogajanj
v cerkvi in župniji. Pred drugo svetovno vojno so načrtovali cerkev Svetega Križa
na Vodah, torej v južnih Trbovljah. Načrti so bili izdelani leta 1935, leta 1940 pa
so začeli z gradnjo, vendar je vojna vse ustavila, povojna oblast pa je zemljišče
podržavila in na njem zgradila blagovnico, pošto in druge zgradbe. Prizadevanja
za novo cerkev so se začela z vložitvijo prošnje za lokacijo za novo cerkev, 25. 4.
1985. Občina zaradi ozkosti doline in gostote pozidanosti ni določila prostora za
verski objekt, zato so leta 1987 sami začeli iskati zemljišče, ga našli, vendar ga
niso mogli v celoti odkupiti. Prvo idejno zasnovo je izdelal dr. Jože Marinko, ki
pa je občina ni sprejela, kar je pomenilo, da bo gradnja dovoljena šele čez več let.
V kupljeni hiši so uredili sobo za verouk in z manjšimi posegi tudi večji prostor
za začasno kapelo. Vse to je 12. marca 1992 blagoslovil stolni kanonik in prelat Franc
Zdolšek, ki je isti dan v južnih Trbovljah obhajal prvo sveto mašo. Okrnjena verska
dejavnost v Mestnikovi hiši je dtrajala do 15. avgusta 1998, ko je bila v njej zadnja
sveta maša. Gradbeno dovoljenje je župnija dobila, 16. julija 1997. Z gradbenimi
deli so začeli 13. septembra 1998. Škof dr. Franc Kramberger je blagoslovil temeljni
kamen v nedeljo, 8 novembra istega leta, dva dni pred božičem je bila stavba pokrita,
za božič pa se je občestvo prvič zbralo k sveti maši. Nato so nadaljevali z zbiranjem
sredstev za poravnavo računov. Mariborski škof Kramberger je cerkev blagoslovil 10.
junija 2000, daritveni oltar so posvetili 10. marca 2002. Župnija je bila ustanovljena,
15. avgusta 2000, 3. septembra 2000 je bila slovesna razglasitev in postavljen prvi
župnik. Župnijsko občestvo pa raste in se krepi. V gradnji je župnijski dom, nastaja
tudi Župnijska karitas, skupina za zakonce, pa tudi zvonik z zvonovi, ki sedaj stojijo
pred cerkvenimi vhodnimi vrati in še molčijo. Toda Božji mlini meljejo počasi, a temeljito.