2007-10-27 16:28:09

Duhovna misel sestre Darije Krhin za 30. nedeljo med letom


(sobota, 27. oktober 2007, RV) - Dragi bratje, drage sestre! Tudi to nedeljo nas Jezus nagovarja s priliko; tokrat o farizeju in cestninarju, ki sta šla v tempelj molit. Prilika nam je poznana; morda še preveč in zato se lahko zgodi, da izgubimo izpred oči njeno vsebino, predvsem pa sporočilo, ki ga prinaša za nas. Kot pravi evangelij, je Jezus priliko povedal "nekaterim, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge". Pa vendar cestninarji in farizeji niso samo ljudje iz preteklosti, katerih ravnanje je postalo kar pregovorno. Njihov način obnašanja je zgled splošnega človeškega obnašanja - vsaj včasih verjetno tudi našega. Farizeji so bili sicer verni ljudje, ki so Mojzesovo postavo jemali zelo resno; središče njihovega življenja sta bili molitev in Božja služba. Zaradi tega so se imeli za boljše od vseh drugih ljudi. Tudi pri molitvi so to poudarjali. Farizej, o katerem govori Jezus, dejansko ni molil, ampak hvalil sebe in našteval, kaj vse je storil, da je spolnil Postavo. Drugi ljudje so po njegovem mnenju imeli le malo spoštovanja do Postave. Tak naj bi bil po njegovem mnenju tudi cestninar, ki je v templju "stal daleč proč…, se tolkel po prsih in govoril: 'Bog, bodi milostljiv meni grešniku'!" Njegova ponižna molitev je bila prijetna Bogu, zato je po Jezusovih besedah "šel opravičen na svoj dom, oni pa ne".
Prilika nam pove, da sta šla farizej in cestninar molit v tempelj. Za Jude je bil tempelj privilegiran prostor Božje navzočnosti. Katoličani, ki verujemo v živega Jezusa v posvečenem Kruhu, bi se zato morali radi zbirati k molitvi v cerkvah in kapelah. Posebej kadar smo zbrani ob oltarju kot občestvo, naj bi nam trenutki tišine pomagali doumeti Gospodovo navzočnost, ki osrečuje in posvečuje. To pa seveda ne pomeni, da ne bi smeli moliti tudi drugje: doma, v skritosti svoje sobe, na poti, v avtomobilu, na sprehodu ali še kje drugje. Vsaka oblika molitve potrjuje veliko resnico, kako pomembna je le-ta v življenju slehernega človeka, saj razodeva naše pravo zadržanje ustvarjenih bitij pred Bogom. Bomo zato tudi sami pritrdili tistim, ki pravijo, da je "kristjan vreden toliko, kolikor je vredna njegova molitev", kar je dokaj obvezujoča trditev, oziroma, da "se je naučil dobro živeti tisti, ki se je naučil dobro moliti"? Odgovor si moramo dati sami.
Nedeljska prilika nam ponuja še en premislek. Lahko se vprašamo, kdo so ljudje, o katerih se veliko govori v evangelijih? To so cestninarji, javni grešniki, Samarijani, na katere so Judje gledali kot na tiste, ki prelamljajo Postavo; rimski stotnik, ki je bil predstavnik tujcev, ki so podjarmili njihovo deželo; slepi; gobavec, ki se je prišel Jezusu zahvalit za ozdravljenje in še drugi njim podobni. Zakaj je Jezus izbral prav te ljudi kot tiste, ki so mu blizu, medtem ko je tiste, ki so skrbno spolnjevali Mojzesovo postavo, pogosto kritiziral? Ti ljudje, tako imenovani 'grešniki', ki ne spadajo v družbo, so imeli pravilno mnenje o sebi in o svojem odnosu do Postave. Stotnik je npr. vedel, da ni niti vreden, da bi Jezus vstopil v njegovo hišo; javni grešniki so čutili, da se morajo spokoriti. Bili so iskreni do sebe in do Jezusa. Bog jih ni sprejel zato, ker so to zaslužili, ampak zaradi svojega usmiljenja, ker so kljub grehom čutili potrebo po Bogu. Tisti, ki so se imeli za pravične, pa niso čutili potrebe, da bi morali kaj spremeniti v svojem življenju.
Ali tudi mi sami lahko kaj vzamemo za življenje iz te prilike? Kje smo v primerjavi s farizeji in cestninarji? Kjerkoli že smo, moramo odkrito pogledati v svoje življenje in iskreno priznati, da smo pred Bogom dolžniki in grešniki. Morda smo to, kar smo od njega prejeli, premalo dobro unovčili v življenju, po drugi strani pa doslej tudi premalo razumeli Božje usmiljenje in kako potrebujemo odpuščanje in spreobrnjenje. Cestninarjeva molitev, ki so jo za svojo sprejeli mnogi menihi in duhovni ljudje, naj postane tudi naša: "Bog, bodi milostljiv meni grešniku!". Naj jo izgovarjajo naša usta, predvsem pa naj je bo polno naše srce, da bo pred Bogom vedno odprto in pripravljeno sprejeti Božjo dobroto, usmiljenje in odpuščanje.







All the contents on this site are copyrighted ©.