Sveti oče sprejel škofe iz Republike Kongo

VATIKAN (petek, 19. oktober 2007, RV) - Papež Benedikt XVI. je dopoldne sprejel drugo skupino škofov iz Republike Kongo, ki je znana tudi z imenom Kongo Brazzaville in leži zahodno od Demokratične Republike Kongo. Država meri 342.000 kvadratnih km in šteje 3.400.000 prebivalcev. V zadnjih 10 letih je število prebivalstva naraslo za dobrih 800.000. Uradni jezik je francoščina in dva domača jezika, vseh jezikov pa je 9. Po veroizpovedi je 58% prebivalcev kristjanov, ostali so animisti, nekaj malega pa je tudi muslimanov.
Področje sedanje Republike Kongo, ali bolje ustje reke Kongo, so leta 1482 odkrili portugalski raziskovalci. Devet let pozneje, leta 1491, je na to področje v Kraljevino Kongo, prišla prva skupina misijonarjev. V 16. stoletju je tu že cvetela močna krščanska skupnost, v času kralja Alfonsa I., ki je eden največjih krščanskih likov v zgodovini Afrike. Njegov sin Henrik je postal prvi afriški škof.
V naslednjih dveh stoletjih je Katoliška Cerkev v teh predelih Afrike skoraj izginila. O novem začetku lahko govorimo komaj leta 1883, ko so očetje Svetega Duha prišli iz Angole v vas Linzolo, ki se nahaja 20 km od današnje prestolnice Brazzaville-a. Leta 1886 je bil ustanovljen prvi vikariat in istega leta so prišle v Kongo prve redovnice. Prvi domačin je bil posvečen v duhovnika leta 1895. V letih 1900 in 1950 se je Cerkev utrjevala v notranjosti dežele. Prvi škof domačin je bil imenovan in posvečen leta 1964. Papež Janez Pavel II. je deželo obiskal leta 1980, tri leta pozneje pa ustanovil nove škofije. Danes jih je osem.
Papež Benedikt XVI. je danes škofe iz Republike Kongo najprej pohvalil, da v deželi vedno znova prebujajo novo zavest in tvorno delujejo pri utrjevanju miru ter sprave v državi. Ob tem je papež ponovil svoj poziv k spravi, da bi različna plemena in družbene razlike znali usklajevati v medsebojnem spoštovanju in medsebojni ljubezni, da bi razlike postale vir bogastva in ne razlog delitve med prebivalstvom.
V takem družbenem okolju so škofje na poseben način poklicani, da v sebi in Cerkvi razvijajo misijonski dinamizem, ki se mu Cerkev nikakor ne sme in ne more odreči, ker je v svojem bistvu poklicana, da usklajuje življenje po veri in etičnih normah. Da bodo lahko v globini oznanjali evangelij v duhu in resnici, morajo škofje biti »božji možje« vsak v svoji škofiji skupaj z duhovniki, in zavzeti za oznanjevanje Evangelija v domačnosti s Kristusom.
Sveti oče je nato škofom priporočil, naj svojo misijonarsko zavzetost naslonijo na žive cerkvene skupnosti. Konkretno oznanjevanje evangelija pa poteka preko del ljubezni, posebno še do revnih. Dejanja ljubezni tako postanejo prava pastorala in neposreden odgovor na delovanje raznih sekt. Škofje in Cerkev v celoti pa naj posebno skrb posvečajo katehumenom in otrokom, ki jih uvajajo v skrivnosti vere. Skrbno naj jim razgrinjajo bogastvo krstne poklicanosti in posebno vrednost delovanja v duhu etičnih načel ter njihove vedno bolj dejavne prisotnosti v družbi. Na tem mestu se je papež škofom zahvalil za njihovo zavzeto vzgojo in izobraževanje vernikov laikov, zlasti katehistov in njihovih družin. Ob koncu govora je še škofe prosil, naj svojim duhovnikom ponesejo spodbudo Svetega očeta. Ta je v tem, da živijo v vedno tesnejši povezanosti s svojimi škofi in v stvarnem duhu služenja Kristusu in krščanski skupnosti. Svoje življenje naj živijo na moč dostojanstveno in sveto na osnovi globoke duhovnosti, čustvene zrelosti, ki jo živijo v celibatu, ki so ga sprejeli v moči Svetega Duha kot svoboden odgovor popolne ljubezni in zavzetosti za Jezusa Kristusa ter njegovo Cerkve. Pri tem pa naj jim bodo škofje prvi zgled duhovniškega življenja.