(sreda, 17. oktober 2007, RV) - Jezus je imel v času svojega javnega delovanja zelo
dinamičen odnos do oblastnikov, domačih, judovskih in tujih, rimskih. Judovskega kralja
Heroda je imenoval lisjak. Ko so davkarji zahtevali, naj plača cesarjev davek, je
naročil Petru naj gre k jezeru in vzame denar iz ribjih ust in plača zahtevano vsoto.
Učencem je jasno povedal, da vladarji gospodujejo nad svojimi podaniki in nad njimi
izvršujejo oblast, med njimi pa naj ne bo tako. Toda kljub temu jim je zelo priporočil,
naj bodo tudi do oblastnikov preprosti kot golobje in zviti kot kače. Do velikega
duhovnika Ane je med sojenjem imel zelo odločno in samostojno držo. Ponciju Pilatu
je naravnost povedal, da nad njim ne bi imel nobene oblasti, če mu ne bi bila dana
od zgoraj. Ko je Pilat ugotovil, da ima pred seboj najbolj svobodnega človeka, ki
ga je kdajkoli srečal, ga je kot neposreden zastopnik rimskega cesarja vprašal, ali
je kralj? To je bilo nezaslišano vprašanje iz ust rimskega oblastnika. Zelo globoko
pa je bilo Jezusovo sporočilo Pilatu, da ima tisti, ki mu ga je izročil večji greh
kot Pilat, ki ga je obsodil na smrt. Iz navedenih in drugih primerov, o katerih
poroča Nova zaveza, moramo zaključiti, da je imel Jezus do oblastnikov povsem samostojno,
svobodno in smelo držo, s katero jim je pokazal na meje njihove oblasti, predvsem
pa na dejstvo, da jim je oblast bila dana, da z njo služijo ljudem. Kadar ni v službi
ljudi, je Kristus ne priznava, ker je postala svoje nasprotje, vir zatiranja človeške
svobode. Vsakdo, ki tako ali drugače zatira človekovo svobodo, se je v sebi uprl
človekovemu Stvarniku, ki je vsakemu človeku velikodušno dal ta največji dar, namreč
svobodo, da lahko svobodno služi svojemu Bogu in se svobodno vključuje v izpopolnjevanje
stvarstva v duhu Božjega odrešenjskega načrta. Do oblastnikov je Kristus ravnal
popolnoma v skladu s svojim poslanstvom zaradi katerega je prišel na svet, namreč,
da bi nas osvobodil greha in vseh drugih oblik suženjstva zlu in nas odrešil. On je
najbolje vedel, da vsak oblastnik odloča, se pravi da z močjo svoje svobodne ali nesvobodne
volje odloča in posega v svobodo drugih ljudi. Ker pa je Kristus prišel na svet, da
nas osvobodi podložnosti grehu in nas osvobodi za Gospoda, je več kot nujno, da je
vsako stopnjo oblasti, še posebno pa izvrševanje, izvajanje oblasti presojal prav
pod vidikom, do kakšne mere je v službi prave svobode za Boga. Kadar oblast ni v službi
Boga, to je, kadar ne krepi svobodnega odnosa vsakega svobodnega bitja do svojega
Stvarnika, potem je s tako oblastjo nekaj v bistvu narobe. Apostoli in prva Cerkev
so to veliko vprašanje silno globoko razumeli in nanj odgovarjali, vse do mučeniškega
pričevanja za svobodo za Boga. Sv. Pavel v svojih pismih piše, da se kristjan ne bojuje
le z nekim vidnim zlom, ampak s samim princem zla, z oblastnim hudobije in s samim
Satanom. Ta borba v njem poteka na dveh ravneh. Najprej na osebni, notranji ravni
vsakega kristjana osebno, ki je poklican, da v sebi oblikuje svojo svobodo za dobro
in za Boga ter zoper zlo in hudobijo tega sveta do stopnje popolnoma svobodne odločitve
za vstalega Kristusa po katerem je kristjan svetu križan. Druga raven pa je enako
pomembna in odločilna. Kristjan kot oseba in Cerkev kot skupnost sta poklicana, da
trgata vezi greha v svetu, v javnosti v medčloveških odnosih in odnosih ljudstev do
Boga. Na obeh ravneh je kristjanova odločitev za svobodo zavestno sprejeta in jo mora
tudi živeti. Osebna in družbena raven svobode sta notranje najtesneje povezani in
ju kristjan mora zavestno obvladati tako v luči razuma kot v moči svobodnih odločitev,
ki jih zdravo naravnan in z milostjo navdihnjem človekov razum sprejema.