Komentar

BIJING (Ponedeljek, 15. oktober 07 RV) – Te dni je v teku kongres Komunistične partije Kitajske, ki je največja komunistična stranka na svetu, saj šteje okrog 50 milijonov članov. Na kongresu je zbranih nad 2100 zastopnikov kitajskih komunistov, ki razpravljajo o ključnih vprašanjih Ljudske Republike Kitajske v našem času.
Prvo kar moramo ugotoviti je, da Komunistična partija Kitajske ni več ne markistična, ne Mao Zedongova in tudi ne komunistična, ampak niha med kapitalizmom in kolektivizmom, med ideologijo in srdito borbo za privatno lastnino, med moraliziranjem o enakosti vseh in korupcijo, med obtožbami držav, ki priznavajo vlado na Formozi in podpiranjem diktatorskih režimov kot je vojaški v sosednjem Mjanmaru in še bi lahko naštevali.
Sedanje politično vodstvo, ki bo gotovo ostalo še nadaljnjih pet let z majhnimi spremembami v 350 članskem Centralnem komiteju, sedaj načrtuje, kako naj sedanja vladna ekipa nadaljuje srdito borbo za oskrbo z energijo, da bo kitajsko gospodarstvo vir dobička za peščico partijske elite in njenih prijateljev. Za dosego tega cilja kitajski komunisti ne izbirajo sredstev. Ne skrbi jih niti dejstvo, da sedaj živi na Kitajskem 350 milijonov ljudi v veliki revščini in da partijsko vodstvo sistematično zanika osebne svoboščine in ostale ključne človekove pravice vsaj 700 milijonom kmečkega prebivalstva. Mirno tudi gleda na dejstvo, da kitajsko gospodarstvo samo za korupcijo na leto porabi 70 milijard ameriških dolarjev. Med kongresnimi razpravami je prišel v javnost tudi podatek, da kitajska policija in vojska morata v zadnjih letih vsako leto zadušiti povprečno 350.000 protestov, uporov, sabotaž in drugih oblik nasprotovanja sedanjemu režimu. Nihče ne ve, koliko ljudi v tem dogajanju vsako leto umre nasilne smrti, koliko jih je v zaporih koliko obsojenih na smrt in usmrčenih. Že navedeni podatki kažejo na dejstvo, da je sedanji Kongres komunistične partije Kitajske v bistvu posvet, kako ohraniti oblast in preprečiti, da bi se najbolj številčna država na svetu, ki šteje 1250 milijonov prebivalcev, na nov način podala v prihodnost.
Kitajski komunisti danes računajo z dvema postavkama. Prva je zgodovinska izkušnja človeštva, da so nerazvite, velike in številčne države kaj malo primerne za hitre spremembe in prave revolucije na bolje. Ko je Mao Zedong konec druge svetovne vojne z revolucijo in s pomočjo Stalinove Sovjetske zveze izvajal komunistično revolucijo, je to storil po svoje. In sicer tako, da se ni naslonil na proletariat, ampak na kmečki živelj. V tem ni bil pravi komunistični revolucionar. Podobnost z ostalimi komunističnimi revolucijami je le v tem, da je danes kmečki živelj na Kitajskem največja žrtev komunistične vladavine, kot so drugod bili proletarci. In tu se vsa podobnost konča. Kako se bo kitajsko ljudstvo otreslo sedanje diktature še ni jasno, ker je zahteva po spremembah drugačna. Če je v sovjetskem bloku in drugod bila zahteva po svobodi na prvem mestu, je na Kitajskem, vsaj tako kaže, v ospredju zahteva po večjem materialnem blagostanju.
Druga razlika med sedanjo Kitajsko in ostalimi bivšimi komunističnimi državami pa je v tem, da se je politična zahteva po spremembah v teh državah izrazila na osnovi zahodnih miselnih sistemov, ki so vsi nastali v krščanskem duhovnem in miselnem okolju, kar pa za Kitajsko nikakor ne velja. Tam sta se komunistična anarhija in agresivnost podredili tisočletni kitajski miselnosti, ki sama sebi nikoli ni izdelala alternativnih miselnih rešitev. To pa seveda še ne pomeni, da lahko sedanji rod kitajskih komunistov mirno spi.