VATIKAN (Nedelja, 14. oktober oz RV) – Včeraj je Sveti oče obiskal eno od številnih
cerkvenih glasbenih ustanov, namreč Institut za sveto glasbo, ki ga je leta 1911 ustanovil
sv, papež Pij X. V prvih letih je to bila Višja šola za sveto glasbo, ki jo je leta
1932, papež Pij XI. povzdignil v Institut za sveto glasbo. V zadnjih letih je Sveti
sedež to pomembno papeško ustanovo v celoti obnovil s pomočjo dobrotnikov, predvsem
pa Fondacije Pro Musica e Arte Sacra. Sveti oče je v prvem delu svojega govora naštel,
kaj vse je bilo obnovljeno, kaj pa so čisto nove pridobitve, ki bodo poslej v službi
vesoljne Cerkve. V nadaljevanju govora je Sveti oče razvil nekaj misli, kaj pravi
2. vatikanski cerkveni zbor o cerkveni glasbi. Ta namreč v duhu cerkvenega izročila
trdi, »da je glasbeno izročilo vesoljne zaklad neprecenljive vrednosti, vzvišen nad
druge izraze umetnosti zlasti zato, ker kot cerkveno petje v zvezi z besedilom sestavlja
nujno in neločljivo sestavino slovesnega bogoslužja« (B 112). Svetopisemsko in patristično
izročilo namreč obilno dokazuje in naglaša, da cerkveno petja in glasbe učinkovito
gane srca in jih dviguje, da se pogrezajo, če smemo tako reči, v samo notranjost Božjega
bistva. Tega se je dobro zavedal pokojni papež Janez Pavel II., ko je zapisal, da
bogoslužno glasbo zaznamujejo tri značilnosti: svetost, prava umetnost in vesoljnost,
torej možnost, da jo je mogoče prenesti v katerokoli ljudstvo ali skupnost verujočih.
Zato je vsaka cerkvena oblast dolžna modro usmerjati razvoj tako zahtevne umetniške
glasbene zvrsti, da pri tem ne zamrzne bogatega zaklada, ampak si prizadeva, da v
dediščino iz preteklosti skladno vključi dragocene novosti sedanjosti in tako ustvarja
vedno nove celote, ki dostojno dosegajo poslanstvo, ki jo ima cerkvena glasba, da
je namreč v službi božjega. Prepričan sem, da bo ta ustanova skupaj s Kongregacijo
za sveto bogoslužje dostojno opravila svoje poslanstvo, je zaključil papež svoj govor
ob blagoslovu obnovljenega Instituta za sveto glasbo v Večnem mestu.