Nagovor Svetega očeta pred opoldansko molitvijo na Trgu sv. Petra

VATIKAN (Nedelja, 14. oktober oz RV) - Papež Benedikt XVI. je pred molitvijo Angelovega oznanjenja na kratko razložil odlomek iz današnjega evangelija, ki opisuje kako je Jezus ozdravil 10 gobavcev, od katerih se je samo eden prišel zahvalit za ozdravljenje. To evangeljsko poročilo nas vabi k dvojnemu razmišljanju o dvojni stopnji ozdravljenja. Prvo se nanaša na ozdravitev telesa, drugo pa se dotakne človekove notranjosti, njegove osebe, kar Sveto pismo imenuje »srce«, od koder izžareva na vse človekvo bitje in bivanje. Celovito in popolno ozdravljenje je »odrešenje«. Razloček me ozdravljenjem in odrešenjem nam daje razumeti, da je odrešenje veliko več kot zdravje. Odrešenje je dejansko novo, polno in dokončno življenje. Razen tega Jezus samo Samarijanu, ki se je prišel zahvalit za ozdravljenje, pravi: Tvoja vera te je rešila. Vera je torej tista, ki človeka odrešuje, ki vzpostavlja globok odnos z Bogom, s samim seboj in z drugimi. In ta vera se izraža v priznanju in zahvali za prejeti dar. Kdor se, kakor ozdravljen Samarijan, zna zahvaliti, dokazuje, da vse to kar ima in je, ni nekaj samo po sebi umevnega, ampak je dar, ki tudi takrat, kadar ga prejmemo preko ljudi ali narave, končno prihaja od Boga Stvarnika. Vera torej vključuje človekov odpiranje Gospodovi milosti; je priznanje, da je vse Božji dar, vse je milost. Kakšen zaklad je torej skrit v kratki besedi: »Hvala!«
Jezus je ozdravil deset ljudi gobavosti, ki je bila takrat »nečista in nalezljiva bolezen« in je bilo zanjo predvideno obredno očiščevanje. V resnici pa je greh tista gobavost, ki dejansko človeka in družbo popači in oskruni, na poseben nači še oholost in sebičnost, ki v človeški duši porajata brezbrižnost, sovraštvo in nasilje. Takšno gobavost duha, ki znakazi obličje človeštva, lahko ozdravi le Bog, ki je Ljubezen. Ko se človek odpre Bogu, se preobrne in je notranje ozdravljen od zla.
Zadnji del današnjega nagovora je Sveti oče posvetil 90-obletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi, od 13. maja do 13. oktobra leta 1917, otrokom Luciji, Hijacinti in Franceku. Preko radia in televizije sem v duhu prisoten v Marijinem svetišču, kjer je kard. Tarcisio Bertone, moj Državni tajnik v mojem imenu vodil zaključne slovesnosti ob tako pomembni obletnici. Skupaj prosimo Marijo, je zaključil Sveti oče svoj nagovor, za vse kristjane dar pravega spreobrnjenja, da se bo evangeljsko sporočilo oznanjalo dosledno in zvesto, ker kaže človeštvu pota pristnega miru.
Po molitvi Angelovega češčenje je Sveti oče ponovno pozval k umiritvi stanja v Iraku. Iz te dežele vsak dan prihajajo hude novice o atentatih in nasilju, ki pretresajo vest tistih, ki jim je pri srcu dobrobit te dežele in mir na tistem področju. Med temi hudimi novicami je danes tudi ta, da sta bila ugrabljena dva dobra duhovnika iz sirsko-katoliške nadškofije v Mosulu, ki jima grozijo s smrtjo. Ugrabitelje pozivam, naj nemudoma spustijo ugrabljena duhovnika in ponovno naglašam, da nasilje ne rešuje napetosti. Gospoda pa goreče prosim za njuno osvoboditev, za vse, ki trpijo in za mir.