Hvaležnost - drug izraz za vero?: duhovna misel sestre Darije Krhin za 28.
nedeljo med letom
(Sobota, 13. oktober 07 RV) - Dragi bratje, drage sestre! Razlagalci Svetega pisma
pravijo, da je evangelij, ki ga je napisal evangelist Luka, na poseben način radostna
vest za vse, ki so v katerikoli stiski, ki so potrebni veselja, upanja, ozdravljenja
in odrešenja. Z ozdravitvijo desetih gobavih mož je Jezus to ponovno pokazal in potrdil,
kako so mu blizu ponižani, bolni, izrinjeni na rob družbe. To so gobavi tudi bili:
dobesedno so bili izključeni iz družbe in se niso smeli približati ljudem. Zato evangelist
pravi, da so od daleč "na ves glas govorili: Jezus, Učenik, usmili se nas!" Morda
je dobro, da se ustavimo ob nekaterih podrobnostih, ki jih prinaša evangelij. Z besedo
'gobavec' ni mišljena samo gobavost v današnjem pomenu, ampak več vrst kožnih bolezni,
ki so povzročale obredno nečistost. Táko "gobavost", ki je izključevala iz skupnosti,
so Judje imeli za Božjo kazen in znamenje, da je človek, ki ga je doletela, grešnik.
Torej so bili ti nesrečneži dvakratno ožigosani. Druga taka podrobnost pa je,
da so Jezusa klicali po imenu: "Jezus, Učenik, usmili se nas!" Ti možje so prvi, ki
kličejo Boga po imenu. Kasneje srečamo še dva, ki izgovarjata Jezusovo ime. Prvi je
slepi berač Bartimaj, ki je sedel ob poti. Ko je slišal, da prihaja "Jezus Nazarečan,
je začel vpiti in govoriti: 'Jezus, Davidov sin, usmili se me'!" (Mr 10,47). Drugi
pa je razbojnik na križu: "Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo" (Lk
23, 42). Klicati nekoga po imenu pomeni biti v prijateljstvu z njim in od njega pričakovati
pomoč in odrešenje. In Jezus je Bog, ki rešuje. V klicanju Jezusovega imena je izražena
vera. Zato jo slutimo tudi v klicu desetih gobavih. Kot vemo, jih Jezus ni takoj ozdravil,
ampak jim je naročil, naj gredo in se pokažejo duhovnikom. Verovali so in so šli in
med potjo so bili ozdravljeni. Po tem ozdravljenju pa se je zgodilo tisto, kar je
bistveno sporočilo tega evangeljskega dogodka. Eden se je vrnil "in z močnim glasom
slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil
Samarijan"; "tujec", kot je rekel Jezus. Njegovo vero je Jezus pohvalil z besedami:
"Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila." Kaj je bilo posebnega v Samarijanovi
veri? Razumel je, da je odrešenje samo v srečanju z Jezusom, Odrešenikom. Zato se
je tudi vrnil k njemu in se mu zahvaljeval. Beseda, ki jo evangelist Luka uporablja,
da izrazi čustva ozdravljenega, je ista, iz katere izhaja evharistija, in pomeni dati
hvalo, ki je namenjena Bogu samemu. Ozdravljeni je torej razumel, da je Jezus Bog,
ker ga je mogel ozdraviti in zato tisti, ki ga je Bog poslal. Zanj tudi ni bil več
tempelj kraj, kjer naj bi se zahvaljeval; moral je priti do Jezusa. Jezus in samo
on je tisti, ki rešuje; 'prostor' srečanja človeka z Bogom je torej v osebi Jezusa
Kristusa. Zato je pravi pomen tega evangeljskega dogodka v tem: odkriti Jezusa, verovati,
da je on Bog z nami in da je v njem odrešenje - kar je končno bistvena vsebina vere.
Ali kot bi rekel véliki sv. Ambrozij: "Večno življenje je biti s Kristusom, kajti
kjer je Kristus, tam je kraljestvo." Kaj pa mi? Tudi mi smo povabljeni z vsem
srcem slediti zgledu tega "tujca" in prositi: Jezus, Učitelj, usmili se me. Pomagaj
mi, da vstopim v pogovor s teboj, ki osrečuje; da se prepustim tvojemu vodstvu, ki
me edino varno vodi skozi življenje; da dopustim, da me ti notranje ozdraviš. Če ti
postaneš Gospod mojega življenja, bom dosegel/a večno življenje, tu, na zemlji, pa
bo moje življenje popolnoma drugačno. Pod tvojim pogledom se bom prav zavedal/a svoje
revščine in svojih grehov. Ker "žeje ne poteši kozarec vode, ampak je treba priti
do izvira", mi pomagaj videti darove, s katerimi obdarjaš moje življenje in se ti
tako zares približati. Predvsem pa mi pomagaj, da iz mojih ust in iz mojega srca ne
bo izginila hvaležnost tebi, velikemu Darovalcu, Bogu mojega življenja. Naj se ne
neham hraniti iz vira življenja, iz evharistije, ki obsega ves duhovni zaklad Cerkve,
tebe, Kristusa samega. In ker sem sam/a v tem srečen/a, naj ne pozabim tudi drugih
voditi na to pot sreče; tudi s to besedo.