Komentar

(Sreda, 10. oktober 07 RV) - Ena od značilnosti demokracije in demokratičnih voditeljev je ta, da v ljudstvu znajo sprožiti velike in pomembne javne razprave o ključnih problemih družbe in države. Takšne pobude so vedno dobrodošle v parlamentu, med sejami vlade, v drugih središčih odločanja, na poseben način pa v času pred predsedniškimi, državnozborskimi in občinskimi volitvami.
Republika Slovenija je pred volitvami za predsednika države in volitvami elektorjev, ki bodo izbrali člane Državnega sveta. O slednjih volitvah se praktično ne govori, ker velike volivce ali elektorje volijo občinski sveti in drugi izbrani krogi, ki se odločajo po lastni presoji, kljub temu, da bodo člani Državnega sveta odločali o vseh državljanih in državi kot taki. Toda to je bolj sporno vprašanje o vlogi in pristojnosti Državnega sveta, kakor mu ga določa sedaj veljavna ustava.
O poteku kampanje za predsedniške volitve je treba reči, da je s strani predsedniških kandidatov zelo osebna, s strani sredstev družbenega obveščanja, ki niso nepristranska, pa vsebinsko dokaj, če že ne zelo revna. To so pred dnevi priznali sami predstavniki medijev, kar pa je izvenelo kot šibko opravičilo volivcem, ki od sredstev družbenega obveščanja upravičeno pričakujejo najvišjo možno miselno in vsebinsko raven javne politične razprave, da se bodo na voliščih lažje odločali. Razlogov za takšno stanje je več, vendar naj posebej opozorimo na dva.
Prvi je miselna šibkost ali celo strah določenih novinarjev, da bi odprli prava vsebinska vprašanja sedanjega političnega trenutka. Po vsej verjetnosti temu botruje neka skrivna, podzavestna ali zavestna naklonjenost predsedniškim kandidatom z levice, da jim ne bi postavljali vsebinsko zahtevnih tematik, ki pa so srhljivo prisotne v slovenski družbi, ali pa se bo le-ta z njimi soočala v bližnji prihodnosti. Med temi vprašanji so vsekakor sprava in zgodovinsko utemeljen pristop k polpretekli zgodovini, da samooklicani zmagovalci ne bodo določali zgodovinske resnice, ki je znana vsemu svetu, le levici na Slovenskem ne. Ta se namreč jasno zaveda, da je potvarjanje slovenske zgodovine ključna postavka njene sedanje in vsake prihodnje oblasti. Posledično pa to pomeni, da bo slovensko ljudstvo moralo še naprej živeti razklano, sprto, predvsem pa umrtvičeno in nesposobno za večje podvige, od znanstvenih, do kulturnih in duhovnih. Drugi razlog pa je vsekakor politična odločitev predsedniških kandidatov z levice, da so zaprli nekatere ključne tematike, ki bi kakorkoli postavljale pod vprašaj njihov ideološki in zgodovinsko presežen pristop k slovenski polpretekli zgodovini, ko je na slovenskih tleh nastalo skoraj 600 odkritih množičnih grobišč. Tako so ti predsedniški kandidati sami zaprli vsako možnost o kakšni resni predvolivni kampanji, ki bi volivcem pomagala, da se na osnovi zgodovinske resnice odločajo, ali naj jih podprejo ali pa ne. Tako so se sami razglasili za politike, ki gledajo nazaj in ne v prihodnost. Vse to pa v času, ko človeštvo s hitrimi koraki stopa v nove čase. Po njihovi logiki sta možnosti dve. Ali slovensko ljudstvo ni sposobno ujeti korak s časom, ali pa mu to preprečujejo, kot do sedaj, iz edinega razloga, da bodo na oblasti, pa naj stane kar hoče. Takšna logika je za vsako zmerno razmišljane o bistvu politike nevzdržna in skrajno nevarna.