Kardinal Barragan govoril o nevarnosti biotehnologije

RIM (Sreda, 3. oktober 07 RV) – V petek je na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu potekala konferenca na temo Zdravje, tehnologija in skupno dobro. Med drugimi je predaval tudi kardinal Javier Lozano Barragán, predsednik Papeškega sveta za pastoracijo zdravstvenih delavcev. V predavanju z naslovom Prihodnost zdravstva: tehnologija v službi človeka je kardinal izpostavil potrebo po bioetiki, ki je odprta za presežno, kajti vse, kar je tehnološko možno, še ne pomeni, da je tudi etično dopustno. Biomedicinska tehnologija veliko obljublja na področjih diagnosticiranja in zdravljenja bolezni. Kardinal pa je opozoril na dejstvo, da sta tehnologija in medicina le del zdravstvenega sistema. Čezmerno vztrajanje pri njunih dosežkih lahko vodi do postavljanja potreb stroke pred potrebe posameznika. Kardinal je nadaljeval, da končni kriterij za uporabo vseh vrst tehnologij mora biti skupno dobro človeštva. V znanstvenih razpravah o življenju in eksperimentalnih znanostih, ki manipulirajo z življenjem, se zastavljajo vprašanja o pravilnem odnosu do človeškega življenja, o pomanjkljivostih, izboljšanju in oplemenitenju človeškega življenja ter o postopkih, s katerimi bi izboljšanje dosegli in se izognili nepravilnostim. Na ta način lahko tehnologija, prepuščena sama sebi človeka zgradi ali uniči, je dejal kardinal Barragán in poudaril, da je tehnologija sama po sebi slepa in protislovna, četudi se kaže kot najbolj napredna. Potrebno je imeti prave bioetične smernice, je nadaljeval, ki bi usmerjale naša ravnanja na področju zdravja in življenja. V tej povezavi je po kardinalovem prepričanju potrebno zastaviti vprašanje, ki se nanaša na manipuliranje s človeškim življenjem in zdravjem. Prava bioetika se mora oblikovati kot projekt za izboljšanje človeškega življenja, ki v osnovi zajema vse znanosti o življenju in zdravju. Nato je kardinal Barragán dejal, da je v katoliški misli prisotna etika, ki je odprta, stvarna, pristna in človeka usmerja k polnemu odnosu z Bogom Očetom. Prava univerzalna in objektivna etika mora temeljiti na naravnem zakonu, torej na naravi človeka, ki obsega celoto svoje kompleksnosti. Poskus definirati katoliško bioetiko pomeni sistematično in natančno proučevanje pristopa, ki na človeka ne gleda le skozi znanstvena dognanja, temveč ga dojema kot človeka, ki se po Kristusu približuje Bogu Očetu in po Svetem Duhu živi polno življenje. Kardinal Barragán je zaključil, da je to edina objektivno veljavna etika, v kateri se povezujejo tudi vse resnične vrednote nekrščanskih vrednostnih sistemov.