(Torek, 2. oktober 07 RV) - Izraz globalizacija že nekaj časa ni več le politični
ali gospodarski pojem. V zavesti ljudi namreč vedno bolj postaja sinonim za pravi
miselni premik, ko bodo posamezniki in celi narodi morali preprosto drugače razmišljati,
če bodo hoteli ohraniti stik z dogajanji na zemeljski obli. Izraz globalizacija je
nekako primerljiv z izrazi, kot so pluralizem, večkulturne družbe, skrb za ves svet,
demokratičnost, strpnost, vesoljnost in drugi. Izraz globalizacija pa hkrati pove
še nekaj več. Največje pomensko nasprotje globalizaciji predstavljajo vsi ideološki
miselni konstrukti, delitev človeštva na razrede in na večje ali manjše interesne
sfere, pa naj bodo slednje gospodarskega, političnega ali vojaškega značaja. Že v
pomenskem pogledu je torej izraz globalizacija velika novost, ki človeka in družbo
postavlja pred nove izzive. Pred temi izzivi stoji tudi slovensko ljudstvo in
naša mlada država, ki po več kot tisoč letih ponovno razmišlja o vsebini slovenskega
državniškega principa in bistvu svoje državnosti. V zadnjih stoletjih, posebno pa
še v zadnjih šestih desetletjih, je slovensko ljudstvo v sebi izostrilo čut za to,
kakšen naj ne bi bil zdrav državniški princip. V zadnjih stoletjih so slovenski rodovi
na lastni koži občutili italijanski, germanski in madžarski večji ali manjši imperializem,
ki se je polastil državnega vrha v teh državah in ki je izvajal različne oblike raznarodovanja,
tako da je naglašal odličnost svojih imperialnih zamisli in posegov. Od dvajsetih
let prejšnjega stoletja do danes pa se slovensko ljudstvo bori zoper raznarodovanje
na osnovi diktatorskih ideologij komunizma, fašizma in nacizma. Komunizem je do sedaj
najbolj izdelan sistem raznarodovanja na osnovi idej svetovne revolucije in delitve
naroda na razrede, z vodenjem in razpihovanjem razrednega boja in lažne propagande
o umišljenem mitološkem bratstvu med narodi. V Italiji si je socialist Benitto Mussolini
omislil enotnost italijanskega ljudstva in države in pot na oblast zamislil tako,
da je dal prednost mitu o slavi Rimskega imperija, katerega naslednica naj bi bila
moderna Italija, ki bi v italijanske državne strukture uvedla nekaj socialističnih
in celo komunističnih prvin. V Nemčiji je nekaj podobnega naredil Adolf Hitler, ki
je s svojimi nacional-socialisti gradil mogočni Tretji Reich tako, da je v socialistične
ideje vnesel mit o odličnosti čiste arijske rase. V vseh treh najbolj okrutnih diktatorskih
režimih prejšnjega stoletja so izrazito prisotni sodobni miti, ki jih do neke mere
osmišljajo ideje brezbožnega socializma iz 19. stoletja. Slovensko ljudstvo je
najprej doživelo skrajno negativno izkušnjo fašizma, nato med drugo svetovno vojno
rušilno moč nemškega vojaškega in raznarodovalnega stroja, od srede 30-tih let pa
vse do danes pa predvojne, nato medvojne in povojne inačice komunističnega gibanja.
Največja trdoživost komunizma na Slovenskem se danes kaže v fanatičnem vztrajanju
pri komunističnih idejah ali pa v bolestni pozabljivosti o storjenih kriminalnih dejanjih
in popolnem zanikanju zgodovinsko izpričane odgovornosti. Posledica takega stanja
ni le nemožnost sprave slovenskega ljudstva po drugi svetovni vojni, ampak silno nevarna
notranja razbitost narodnega bistva in velike težave pri snovanju sodobnega državniškega
principa, kar slovenski narod danes potrebuje bolj kot kdajkoli doslej v svoji skoraj
13-stoletni zgodovini. Konkreten dokaz, kako močno zasidrana je ta miselnost na Slovenskem,
so napadi na šolski zakon, ki je te dni v razpravi v Državnem zboru. Bivši šolski
minister je v svoji ihti zoper predloženi šolski zakon šel tako daleč, kar se mu seveda
ni zareklo, da so že obstoječe katoliške šole kraji, kjer se vzgaja bodoča elita.
To pomeni, da je njegova šola vzgajala in še danes vzgaja najmlajše le tako, da se
na pamet učijo določene ideološko prečiščene šolske vsebine, ki jih vodijo na parkirišča
življenja. Pri vsem tem je nerazumljivo predvsem dejstvo, da se bivši šolski minister
danes bolj kot v preteklosti boji svobodne, pluralne in do vseh miselnih tokov sproščene
šole, kjer naj se urijo novi rodovi za nove odgovornosti danes in jutri. V teh dneh,
ko se pripravljamo na volitve novega prvega moža slovenske države, nikakor ne moremo
mimo te zgodovinske nujnosti, da namreč izberemo osebo, ki je zmožna voditi te najgloblje
procese sodobnega oblikovanja narodnega in državnega bistva, kljub skorajda neobvladljivim
oviram. Dejstvo, da bo ta proces sovpadal s predsedovanjem Republike Slovenije Evropski
uniji, je samo razlog več, da se ob očitni razvidnosti dosledno odločimo.