(Nedelja, 30. september 07 RV) – Ob obilnem bogastvu današnje božje besede
se ustavimo le pri priliki iz evangeljskega odlomka. Jezus v priliki opiše usodo dveh
osebnosti, bogataša, ki se je dan za dnem gostil, in ubogega Lazarja, ki je imel odprte
rane in se je hranil z drobtinicami, ki so padale iz obilno obložene bogataševe mize.
V priliki Jezus zelo natančno opiše usodi obeh. Bogataš po smrti konča v mukah, trpljenju
in pomanjkanju, Lazarja pa Abraham sprejme v svoje naročje. V celotni pripovedi pa
Jezus naniza več iztočnic za razumevanje prilike in pokaže njeno osrednje sporočilo,
namreč obsodbo bogataševe sebičnosti, ki ga je spremljala vse do smrti. Zanimivo,
da v priliki ne zasledimo nikakršne obsodbe bogataševe navade, ki je vabil prijatelje
na pojedine in zabave, skratka tega, da je dobro živel. Dobro in lepo življenje je
vedno Božji dar. Poleg tega pa je bogatin do neke mere delil svoje dobrine s prijatelji,
ki si jih je sam izbral. V tem smislu je izpolnjeval človeško modrost in Božjo zapoved,
ki pravi, naj človek ravna tako, kakor bi sam želel, da drugi ravnajo z njim. Toda
to je le del zapovedi ljubezni do Boga in bližnjega, ki pravi, da moramo Boga ljubiti
nadvse, svojega bližnjega pa kot samega sebe. Jezus pa v priliki izrecno obsodi
nekaj drugega, namreč bogataševo brezbrižnost do ubogega Lazarja. Bogataš je sicer
dovolil, da se je Lazar hranil s tistim, kar je padalo iz njegove bogate mize. Dovolil
mu je, da je bival v njegovi hiši. Nekako je prenašal njegovo prisotnost. To pa je
bilo tudi vse. Ob ubogem Lazarju, ki je bil zelo bolan, se njegovo srce ni omehčalo,
da bi z njim vzpostavil bolj konkreten in dejaven odnos, da bi mu pomagal k zdravju
ali da bi ga napotil v samostojnejše in bolj neodvisno življenje. Bogataš ni presegel
svoje sebičnosti, samozadostnosti, zagledanosti v bogastvo in velike samovšečnosti,
ki mu je preprečila, da bi videl stisko bližnjega. Bogatin ni bil sebičen le do ubogega
Lazarja, ampak do vseh, ki jih ni sprejel k svoji mizi. To pa je bila velika večina
ljudi. Krog bogatinovih prijateljev je bil nujno ozek. Izbral si jih je ali zaradi
osebne naklonjenosti ali zaradi očitnih ali prikritih koristi. Bogatinovo obnašanje
in ravnanje je bilo do potankosti preračunano in sebično naravnano. Usoda obeh junakov
iz Jezusove prilike se korenito spremeni ob smrti. Bogatin je prejel plačilo v skladu
s svojim sebičnim ravnanjem. Lazarja pa je sam Abraham sprejel v svoje naročje. Konec
prilike pa nam poda še tri pomembne nauke. Prvi je ta, da je človekovo stanje po smrti
dokončno. Bogatin ne more k Lazarju, Lazar pa ne k bogatinu, ker je med njima nepremostljiv
prepad. Bogatin je obsojen na dokončno osamljenost, pomanjkanje in trpljenje, ker
je mislil, da je s tem, ko je prejel zemeljsko bogastvo, prejel tisto, kar je zanj
najvišje dobro. Lazar je prav tako prejel plačilo za vero v Boga, v njegovo pravico,
uslišana pa je bila tudi njegova prošnja in želja, da bi večno živel v Božji bližini,
v Abrahamovem naročju. Drugo sporočilo je skrito v bogatinovi prošnji Abrahamu, naj
pošlje Lazarja na zemljo k njegovim sorodnikom in jih opozori, naj se spreobrnejo.
Bogatin dobi skrivnosten odgovor, da to ni več mogoče, da je dovolj, da poslušajo
postavo in preroke. Če pa teh ne bodo poslušali, se ne bodo spreobrnili niti takrat,
če kdo vstane od mrtvih. Tretje sporočilo pa je namenjeno vsem nam. Tudi danes za
nas velja Božja postava, vse, kar so učili preroki, predvsem pa evangeljska zapoved
ljubezni do Boga in do bližnjega, kakor nam jo je razložil in s svojim delovanjem,
trpljenjem, smrtjo in vstajenjem potrdil Gospod Jezus Kristus. Po 2000 letih je Jezusova
zapoved ljubezni neštetokrat pokazala vso svojo moč in veljavo. Za njeno verodostojnost
in učinkovitost ni več izgovorov. K temu pa je potrebno dodati še dejstvo, da jo danes
kristjani uresničujemo tako na osebni kot na družbeni ali strukturirani ravni. Vsaj
v državah, ki so v svoje zakonodaje vključile veliko pristnih krščanskih prvin, kot
je načelo solidarnosti pri delitvi materialnih dobrin v obliki pravičnih zakonov o
davkih, plačah, pokojninah, dobrem obveznem in svobodnem šolstvu, pri strokovno urejeni
skrbi za zdravje in pri mnogih drugih področjih. V teh pogledih je krščanska ljubezen
do bližnjega vsaj v Evropi sestavni del pozitivne zakonodaje. Na nas kristjanih pa
je, da te dobre procese in danosti utrjujemo, jih širimo in ustvarjamo nove oblike
strukturirane ljubezni do bližnjega tudi tako, da za tako ravnanje izbiramo in damo
našo podporo ljudem, ki bodo te procese modro in zavestno nadaljevali in utrjevali
pri nas in po svetu. Krščanska ljubezen do Boga vedno ostane osebna odločitev za Boga
na osebni in cerkveni ravni. Krščanska ljubezen do bližnjega pa prav tako ostaja osebna
odločitev za prizadevanja za dobro vseh, torej tudi bližnjih. Bistvenega pomena je
torej, da kristjan modro izbira med ljudmi, ki bodo na skupnosti ali strukturirani
ravni do sedaj dosežno stanje v našem imenu dostojno izvrševali. Nikakor pa ne smemo
in ne moremo podpreti tistih, ki le igrajo Evangelij ali le kakšno njegovo vrednoto,
v življenju pa ne verujejo v njegovo moč in v nič, kar uči Cerkve.