(Petek, 28. september 07 RV) – V tednih, ko poteka redno zasedanje Generalne skupščine
Organizacije združenih narodov, je naša pozornost usmerjena k dogajanjem v tej največji
svetovni organizaciji. Kljub temu, da so ta zasedanja vsako leto, človeštvo zanima,
kam usmerja svoja pota in katerih vprašanj se loteva z največjo zavzetostjo. Letos
so v ospredju mir na svetu, nato vprašanje potrošnje in novi viri energije, uravnotežen
razvoj, varstvo okolja in mnogo drugih. Vsa ta vprašanja so ključnega pomena za sedanjost
in prihodnost človeštva. Ta celovita utiranja potov človeštva v prihodnost pa vedno
bolj postajajo sestavni del snovanj posameznih držav in družb. Lahko bi rekli, da
te svetovne razsežnosti mora upoštevati pri svojem načrtovanju skorajda tudi posamezna
družina, pa naj se to sliši še tako neverjetno. V slovenskem družbenem prostoru
je v zadnje obdobje prešla volilna tekma za mesto državnega predsednika. Opazovalci
so že zaznali nekaj novosti, nekaj že znanih propagandnih in volilnih domislic in
zvijač, na žalost pa tudi dokajšno plitkost in za mizo zamišljenih političnih debat,
ki jih vodijo slovenska sredstva družbenega obveščanja. Novost letošnje tekme
za mesto državnega predsednika je v bistvu ena. In ta je, da je tokrat prvič levica
razbita, vladna koalicija pa je soglasno in že pred meseci izbrala enega in skupnega
kandidata. Razlog za razbitost levice ni politična kratkovidnost in še manj kakšna
naivnost, ampak je ta posledica dejstva, da ni na oblasti. Sedaj je že več kot očitno,
da levica v opoziciji ni zmožna ustvarjati novih političnih sintez in programov za
prihodnost. V politiki in demokraciji pa je prav taka sposobnost, namreč snovati prihodnost
brez oblasti, vir življenjske moči naroda in države. Sedanja vladna koalicija je v
času, ko je bila opozicija, to zmogla. Na levici pa vedno bolj prihaja v ospredje
anarhična genska zasnova marksistične levice pri nas in po svetu. Najbolj očitno je
to v Franciji, kjer je levica pred meseci doživela strahoviti politični in vsebinski
polom in pretres. Pri nas na Slovenskem se ta nesposobnost levice v opoziciji kaže
nadalje v trmoglavem vztrajanju in obrambi zgodovinsko poraženih in preseženih vsebin,
ki jih opozicija hoče na vsak način vsiliti in vnesti v vse pomembne sistemske zakone,
predvsem pa v njeno zdaj že pregovorno nesposobnost priznati svoje napake, sprejeti
odgovornost za storjene zločine zoper človeštvo in Slovence v preteklosti in njeno
instinktivno nagnjenost do zgolj materialne razsežnosti človeka in naroda. Vse to
so novosti v smislu, da je sedaj več kot očitno, da je vse to za slovensko ljudstvo
silno nevarno stanje slovenske levice. Pozitivna novost pa je, kot rečeno, dejstvo,
da se je vladna koalicija modro odločila za enega kandidata, ki povezuje najprej vladno
koalicijo samo, pa tudi celoten slovenski politični prostor, ker je kandidat usmerjen
in sprejet v evropskih združevalnih procesih. Glede znanih političnih zvijač in
domislic naj ponovimo prepričanje levice, da je tudi na predsedniške volitve potrebno
poslati kar največ možnih kandidatov, da se na ta način razbije krog vladne koalicije
in njenih volivcev. Tokrat so politični in medijski strategi na levici predvideli
kandidate, ki naj bi vlekli volivce z desnice na »čustveni ravni«. Ker sedaj netenje
delitev na napredne in nazadnjaške ni več politično donosna, so si omislili čustveni
magnet. Pri tem pa so verjetno pozabili, da vsak trezen državljan silno spoštuje vsakega
človeka, modro pa tudi presodi, kdo je za kaj primeren, zlasti še, ko gre za prvega
državljana naroda in pravnega predstavnika države. Glede miselne in vsebinske teže
predvolilnih javnih nastopov kandidatov je treba reči, da so se nekateri medijski
strategi odločili za inačico, da ne bodo izpostavljali svojih kandidatov na politično-vsebinski
ravni, da se ja ne bi dotaknili tistih ključnih točk, ki slovensko ljudstvo še vedno
držijo v političnem mrtvilu in blokiranem stanju. To pa prav v času, ko sta slovensko
ljudstvo in država pred velikim poslanstvom, da naša mlada država na staro celino
vnese nov združevalni zagon. To pa bo očitno težko, ko pa smo doma sami blokirani.
Tu moramo govoriti že o novi, dodatni odgovornosti slovenske levice v tem zgodovinskem
trenutku. Dobro bi bilo, ko bi ta vidik postal sestavni del sedanjega političnega
snovanja, predvsem pa konkretnega odločanja v prihodnjih dneh.