Mladi v državah Osrednje Azije

KÁZAHSTAN (Četrtek, 27. september 07 RV) – Širjenje potrošniške kulture v Osrednji Aziji je resna ovira v veri mladih. Ti so razpeti med navdušenjem nad materialnimi dobrinami in vsakdanjim življenjem vere. Nadškof v kazahstanskem mestu Astana, Tomasz Peta, je izjavil, da je napredek velik problem, in tako opozoril na nerealna pričakovanja in neprimerne družbene vzorce. Mladi ne bodo nikoli imeli materialnega blagostanja, kakršnega uživa le majhen sloj prebivalstva. Nadškof je dejal, da ceni in spodbuja mladostniško navdušenje nad boljšim življenjem, saj je nekaj povsem naravnega, vendar hkrati v njem vidi oviro pred poglobitvijo njihove lastne vere. Če sledimo vsem tem praznim vzorcem, lahko imamo vse, kar želimo, a kljub temu zares ne živimo. Potrebno je začeti živeti z Jezusom, so bile besede astanskega nadškofa. Katoliški skupnosti v Osrednji Aziji pripada 0.4% prebivalcev celotne populacije v regiji. Njihovi cerkveni voditelji zatrjujejo, da se v mladih odvija boj med materializmom in vero. Navedena tematika je bila izpostavljena tudi na Katoliškem srečanju mladih Osrednje Azije, ki je potekalo od 11. do 15. avgusta letos v kazahstanskem Marijinem svetišču v Ozernoe. Na srečanju se je takrat zbralo 450 mladih, starih med 20 in 30 let. Pater Tomasz Koszinski, eden od samo dveh duhovnikov v Turkmenistanu, je srečanje mladih sprejel z navdušenjem. Označil ga je kot pomembno priložnost, ko so se mladi katoličani lahko zbrali na enem mestu ter videli, da niso sami. Diplomatske vezi med Svetim sedežem in Turkmenistanom so bile vzpostavljene leta 1996, vendar Katoliška Cerkev v državi še vedno ni uradno registrirana. Pri nedeljski maši, ki se obhaja v kapeli apostolske nunciature, se po navadi zbere okrog 50 vernikov. Carlos Avila, duhovnik, ki vodi cerkveni misijon v Tajikistanu, je navedel revščino kot glavni problem, s katerim se ljudje v državi spoprijemajo. Dejal je, da so mladi ljudje prenehali obiskovati Cerkev, kajti prisiljeni so se seliti v Rusijo in druge države, da si najdejo delo ali pridobijo stalno prebivališče. Navadni ljudje nimajo prihodnosti, tudi če imajo primerno izobrazbo, kajti država, v kateri živi muslimanska večina, je plemensko razdeljena, pravi Avila. Državljanska vojna v letih od 1992 do 1994, ki je potekala med privrženci komunistične vlade in muslimani, je Tajikistan opustošila. Med mnogimi Evropejci, ki so takrat zbežali pred nasiljem, je bilo 3000 nemških katoličanov. Avila je dodal, da ljudje še vedno zapuščajo državo, tako da je sedanje število katoličanov le 250. Škof Jerzy Maculewics, apostolski upravitelj v Uzbekistanu, je izpostavil problem zasvojenosti z alkoholom in veliko razbitih družin, ki zelo negativno vplivajo na mlade. Takšne razmere so tipične za manjša uzbekistanska mesta, medtem ko so mladi v večjih mestih, bolj usmerjeni v ustvarjanje boljšega življenja. Kljub takim razmeram pa je škof izrazil osebno zadovoljstvo, da mladi v Uzbekistanu niso tako nepokorni in nedisciplinirani, kakor mladi v Evropi. Dodal je, da jim je srečanje v Ozernoeju pomagalo, da so spoznali nove ideje in doživljanje vere drugih. Katoliška skupnost v Kazahstanu je največja med narodi Osrednje Azije in šteje 250.000 vernikov. Turkmenistan, Uzbekistan in Kyrgyzstan imajo vsak posebej blizu 500 katoličanov. Tajikistan jih ima 250. Pred razpadom Sovjetske zveze leta 1991 je apostolska uprava petih narodov bila osredotočena na Karagando v Kazahstanu. Samostojno upravljanje misijonov drugih narodov je bilo ločeno. Leta 1999 je papež Janez Pavel II. Karagando povišal v škofijo in ustanovil tri samostojne apostolske urade. Leta 2003 je Astano dvignil v nadškofijo in Almaty v škofijo ter škofa Jan Pawela Lenga postavil za nadškofa. Leta 2005 je misijon v Uzbekistanu povzdignil v apostolsko upravo.