Moj obisk pekla, knjiga Paula Thigpena

SAVANNAH (Nedelja, 23. septembra 07 RV) – V Združenih državah Amerike je izšel roman z naslovom »Moj obisk pekla«. Napisal ga je Paul Thigpen, znani ameriški novinar, avtor 34 knjig in direktor Centra za vero in kulturo Stella Maris. O knjigi, ki pripoveduje o mladeničevem obisku pekla, se je avtor pogovarjal s tiskovno agencijo ZENIT. Spomnil je na nedavno izrečene papeževe besede, da danes zelo malo ljudi govori o peklu. Danes veliko ljudi, med katerimi so tudi katoličani, noče verjeti, da pekel zares obstaja. Vrsta raziskav kaže, da je celo med tistimi, ki verjamejo v obstoj pekla, velika večina prepričana, da ne bo prišla vanj. Vendar pa nas Jezusov evangelij neprestano svari pred grozo pekla, je dejal Thigpen in poudaril, da bi o peklu morali razmišljati, prav tako tudi o nebesih. Več ko vemo o možnih ciljih našega potovanja, več bomo vedeli o sebi, o tem, zakaj smo tu, in v katero smer naj gremo. Zgodba v romanu govori o grozi greha, o upanju na milost ter o dostojanstvu in nevarnosti človeške svobode. Vse to ima tudi osrednje mesto v evangeliju, ki ga sprejemajo kristjani. Namen knjige ni obsojati ljudi, ampak jih opogumiti, da pohitijo k Bogu in ga prosijo za odpuščanje ter ozdravitev, pravi avtor. Knjiga je zanimiva tudi za nekristjane in neverne. Ateisti, agnostiki in drugi nekristjani se lahko do neke mere poistovetijo s številnimi liki v knjigi, je dejal Thigpen. Glavni lik romana je pravzaprav agnostik, ki mora ponovno razmisliti o svojem življenju, v luči vsega kar doživi na svojem potovanju v pekel. Avtor se je pri opisu pekla zgledoval po Dantejevi upodobitvi v Božanski komediji. Gre za moralno topografijo pekla, ki ga je pisatelj opisal kot zgradbo, ki se krožno spušča v različnih ravneh. Nižje gremo, hujša je kazen za grehe. Pod vicami Thigpen tako najprej prikaže zgornji pekel, kjer se kaznujejo grehi šibkosti. Nato sledi srednji pekel v katerem se kaznujejo grehi razuma, najnižje pa je spodnji pekel, kjer so kazni za zlobo, krivičnost in nepoštenost. Za grehe, kakor so splav, uničevanje zarodkov v znanstvene namene in medicinske raziskave, prisostvovanje pri samomorih, je pisec dejal, da so le sodobne oblike srednjeveških grehov, ki jih je že Dante umestil v svoj pekel. Gre za še posebej grozovite umore, ki pomenijo izdajo najbolj nedolžnih, tistih, ki nam jih je Bog zaupal v varstvo. Storilci naštetih grehov niso kaznovani z ostalimi morilci, ampak so postavljeni na najnižjo raven pekla, kjer je tudi trpljenje največje. V pekel je umeščeno tudi oboževanje telesne popolnosti, ki jo avtor opredeli kot obliko lakomnosti in narcicistične zasvojenosti z užitkom, ki ga nudi telesno privlačen izgled. Ti grešniki so v knjigi kaznovani skupaj z požrešneži. Pisatelj Paul Thigpen je dejal, da je dolgotrajno razmišljanju o peklu tekom nastajanja romana v njem ustvarilo zdrav strah pred Bogom, ki hkrati pomeni sovraštvo do zla. Pravi, da je prišel do novega razumevanja, kako odvraten, zaničevanja vreden in uničujoč je greh. Prav tako pa je sad njegovega pisanja večja hvaležnost Bogu za milost, kajti Bog je poslal svojega Sina, da je vsakemu človeku omogočil radostno življenje v nebesih.