(Ponedeljek, 17. september 07 RV) - KOČEVSKA REKA (Ponedeljek, 17. september 07 RV)
- 600. obletnico prve pisne omembe župnika J. Zinka v Kočevski Reki, so župljani in
krajevna skupnost proslavljali ves teden, vrhunca pa sta bila izid in predstavitev
Kronike župnije Kočevska Reka z naslovom »V objemu stoletij« ter včeraj slovesna maša,
ki jo je daroval novomeški škof msgr. Andrej Glavan. »Župnijska cerkev se prvič
omenja leta1526. Po požaru leta 1901 je bila popolnoma obnovljena. Župnija Kočevska
Reka je bila na podlagi odločbe Tajništva za gospodarstvo in komunalne zadeve z dne
24. 6. 1954 razlaščena vsega premoženja. Domačini so uspeli rešiti nekaj malenkosti
iz cerkve, ves ostali inventar baročne cerkve pa je bil uničen. Cerkev in župnišče
sta bila porušena leta 1954. Bogoslužje je bilo v župniji dovoljeno spet po letu 1991
in se je obhajalo v dvorani Kulturnega doma, dokler ni bila zgrajena nova cerkev.
Prva birma v župniji po letu 1945 je bila leta 1991 na zelenici v neposredni bližini
kraja, kjer je stala župnijska cerkev. Tudi pet podružnic in šest kapel je bilo porušenih
in oprema uničena v letih 1950-1956.« Tak zapis najdemo na internetnih straneh novomeške
škofije, ki nas povedejo še naprej na zapis: »Moderno cerkveno poslopje stoji na nizki
vzpetini na vzhodnem koncu vasi. Njegova po drugi svetovni vojni porušena predhodnica
je bila pravilno orientirana, v tlorisu pa je imela pravokotno ladjo z dvema stranskima
kapelama, v ladjo vgrajen kvadraten zvonik in polkrožno zaključen prezbiterij; med
njim in južno kapelo je bila prizidana zakristija. Cerkev v Kočevski Reki je bila
ena izmed najstarejših na Kočevskem: v virih se omenja že leta 1363 kot vikariat pri
cerkvi sv. Ožbolta v Gotenici, obe pa sta bili tedaj podružnici ribniške župnije.
Samostojna župnija je bila ustanovljena šele leta 1407; v Valvasorjevem času, leta
1689, pa je imela 7 podružnic. Cerkev se omenja tudi v celjskem kartularju iz leta
1457 in na seznamu dragocenosti cerkva na Kranjskem iz leta 1526, ko je imela tri
oltarje. V drugi polovici 15. stoletja je bilo okoli cerkve zgrajeno močno taborsko
obzidje s stolpi, znotraj njega pa župnišče, ki je v požaru avgusta 1693 zgorelo.
Okoli leta 1764 so vaščani staro srednjeveško cerkev podrli, na njenem mestu pa postopoma
zgradili novo: prezbiterij z mogočnim arhitekturnim oltarjem je bil dokončan že leto
dni kasneje, ladja z zvonikom pa je bila dograjena leta 1769. V požaru julija 1901
sta ostrešji zvonika in preostalega dela cerkve povsem zgoreli: zvonikova baročna
kapa je bila zamenjana z novogotsko pločevinasto korenasto streho. Avtor načrtov za
eno najlepših baročnih cerkva na Kočevskem bi lahko bil tedanji deželni stavbni mojster
in arhitekt Lovrenc Prager (1720–1791) iz Ljubljane. Cerkev je bila januarja 1954
nacionalizirana in porušena, vendar so domačini predtem še uspeli rešiti velik del
opreme. V letih 1994–1999 je bila po načrtih arhitekta Janeza Gomboca na mestu podrte
zgrajena sedanja cerkvena stavba.« Več o zgodovini pa v že omenjeni župnijski kroniki
Slovesna maša včeraj je bila slovesna tudi po tem, da je bilo slišati kar štiri
jezike: slovenščino, nemščino, latinščino in jezik Kočevarjev, ki so prišli k bogoslužju
tudi v svojih nošah. Slovesnost se je začela s trobili, prepevali so domači pevci
in pevci iz Ribnice in Kočevja. Škof Glavan je v homiliji še posebej pozdravil vse
Kočevarje, ki so za ta jubilej prišli iz Avstrije in od drugod. Nato pa je spregovoril
o častitljivem jubileju nekoč druge najuglednejše župnije na Kočevskem in zaželel,
da bi župnija po dolgih letih umiranja in životarjenja spet zacvetela. Bog vodi zgodovino,
dopušča padce in ponovne vzpone in more ravno pisati tudi s krivimi črtami ter človeško
zmoto in zlobo obrniti na dobro. Škof Glavan je pozdravil Kočevarje tudi v nemščini.
V preteklosti so doživeli žalostno usodo pregnancev, se pa vsaj ob takšnih slovesnostih
vračajo v nekdanjo domovino. Škof Glavan se je nato vprašal o namenu in »vsebini«
župnije. Zunanji okvir zajema notranje – odrešenjsko dogajanje žive Cerkve. V skupnosti
deluje Kristus, za kristjana pa se v njej odvija življenje od krsta do smrti. Ob Božji
besedi, ki je za vsakega luč na poti in svetilka nogam, rastemo, živimo, se posvečujemo.
V tem smislu je župnik oče župnije, skupnosti, občestva. Škof Glavan je nato dejal:
»V župnijski cerkvi se verni ob oltarju tudi použivajo v edinosti z Bogom in med seboj.
Postajajo bratje in sestre, rastli naj bi v svet tempelj, kot smo danes slišali –
v živo božje svetišče v katerem se podirajo vse meje, vse pregrade med domačini, tujci,
priseljenci, tudi med pripadniki različnih narodov. Vendar – žal – se včasih ne dogaja
čisto tako. Bral sem v vaši knjigi: »V objemu stoletij« o napetostih, ki so se dogajale
ponekod tudi v teh mešanih župnijah na Kočevskem, zlasti med obema vojnama. To gotovo
ni bilo prav. Kjer se kratijo zakonite pravice ljudi, manjšine ali večine, do jezika
in kulture, nujno pride do zamer. Vse delitve pa so napad na bistvo krščanstva – to
je na edinost. Če bi se vsi bolj potrudili in gradili strpne odnose na medsebojnem
spoštovanju osnovnih človekovih pravic, ne bi prišlo do tragedije, ko so v teh krajih
leta 1941 mnogi zavedeni po nacistični propagandi, v veliki meri pa prisiljeni odšli
in končno ostali brez domovine. Ni čudno, če je župnik Kraker, ki je bil 40 let tukaj
v Kočevski Reki – zapisal, sam sicer ponosen Kočevar, razočaran v kroniki: »Kako so
lahko Kočevarji, ki so bili z dušo in telesom navezani na svojo domovino, le-to tako
lahkomiselno zapustili!« Nato je škof celotni župniji še enkrat čestital ter zaželel:
»da bi župnija ne izumirala. Poživlja naj navdušenje za harmonično sodelovanje v župniji,
da bi župnija postajala vedno bolj to, kar naj bi bila po božjem načrtu – Cerkev,
po zamisli svojega ustanovitelja Jezusa Kristusa, kraj Božje navzočnosti in pa rasti
v občestvo, ki naj bo enega srca in enega duha.«