2007-09-17 17:47:23

600 let župnije Kočevska Reka


(Ponedeljek, 17. september 07 RV) - KOČEVSKA REKA (Ponedeljek, 17. september 07 RV) - 600. obletnico prve pisne omembe župnika J. Zinka v Kočevski Reki, so župljani in krajevna skupnost proslavljali ves teden, vrhunca pa sta bila izid in predstavitev Kronike župnije Kočevska Reka z naslovom »V objemu stoletij« ter včeraj slovesna maša, ki jo je daroval novomeški škof msgr. Andrej Glavan.
»Župnijska cerkev se prvič omenja leta1526. Po požaru leta 1901 je bila popolnoma obnovljena. Župnija Kočevska Reka je bila na podlagi odločbe Tajništva za gospodarstvo in komunalne zadeve z dne 24. 6. 1954 razlaščena vsega premoženja. Domačini so uspeli rešiti nekaj malenkosti iz cerkve, ves ostali inventar baročne cerkve pa je bil uničen. Cerkev in župnišče sta bila porušena leta 1954. Bogoslužje je bilo v župniji dovoljeno spet po letu 1991 in se je obhajalo v dvorani Kulturnega doma, dokler ni bila zgrajena nova cerkev. Prva birma v župniji po letu 1945 je bila leta 1991 na zelenici v neposredni bližini kraja, kjer je stala župnijska cerkev. Tudi pet podružnic in šest kapel je bilo porušenih in oprema uničena v letih 1950-1956.« Tak zapis najdemo na internetnih straneh novomeške škofije, ki nas povedejo še naprej na zapis: »Moderno cerkveno poslopje stoji na nizki vzpetini na vzhodnem koncu vasi. Njegova po drugi svetovni vojni porušena predhodnica je bila pravilno orientirana, v tlorisu pa je imela pravokotno ladjo z dvema stranskima kapelama, v ladjo vgrajen kvadraten zvonik in polkrožno zaključen prezbiterij; med njim in južno kapelo je bila prizidana zakristija. Cerkev v Kočevski Reki je bila ena izmed najstarejših na Kočevskem: v virih se omenja že leta 1363 kot vikariat pri cerkvi sv. Ožbolta v Gotenici, obe pa sta bili tedaj podružnici ribniške župnije. Samostojna župnija je bila ustanovljena šele leta 1407; v Valvasorjevem času, leta 1689, pa je imela 7 podružnic. Cerkev se omenja tudi v celjskem kartularju iz leta 1457 in na seznamu dragocenosti cerkva na Kranjskem iz leta 1526, ko je imela tri oltarje. V drugi polovici 15. stoletja je bilo okoli cerkve zgrajeno močno taborsko obzidje s stolpi, znotraj njega pa župnišče, ki je v požaru avgusta 1693 zgorelo. Okoli leta 1764 so vaščani staro srednjeveško cerkev podrli, na njenem mestu pa postopoma zgradili novo: prezbiterij z mogočnim arhitekturnim oltarjem je bil dokončan že leto dni kasneje, ladja z zvonikom pa je bila dograjena leta 1769. V požaru julija 1901 sta ostrešji zvonika in preostalega dela cerkve povsem zgoreli: zvonikova baročna kapa je bila zamenjana z novogotsko pločevinasto korenasto streho. Avtor načrtov za eno najlepših baročnih cerkva na Kočevskem bi lahko bil tedanji deželni stavbni mojster in arhitekt Lovrenc Prager (1720–1791) iz Ljubljane. Cerkev je bila januarja 1954 nacionalizirana in porušena, vendar so domačini predtem še uspeli rešiti velik del opreme. V letih 1994–1999 je bila po načrtih arhitekta Janeza Gomboca na mestu podrte zgrajena sedanja cerkvena stavba.« Več o zgodovini pa v že omenjeni župnijski kroniki
Slovesna maša včeraj je bila slovesna tudi po tem, da je bilo slišati kar štiri jezike: slovenščino, nemščino, latinščino in jezik Kočevarjev, ki so prišli k bogoslužju tudi v svojih nošah. Slovesnost se je začela s trobili, prepevali so domači pevci in pevci iz Ribnice in Kočevja. Škof Glavan je v homiliji še posebej pozdravil vse Kočevarje, ki so za ta jubilej prišli iz Avstrije in od drugod. Nato pa je spregovoril o častitljivem jubileju nekoč druge najuglednejše župnije na Kočevskem in zaželel, da bi župnija po dolgih letih umiranja in životarjenja spet zacvetela. Bog vodi zgodovino, dopušča padce in ponovne vzpone in more ravno pisati tudi s krivimi črtami ter človeško zmoto in zlobo obrniti na dobro. Škof Glavan je pozdravil Kočevarje tudi v nemščini. V preteklosti so doživeli žalostno usodo pregnancev, se pa vsaj ob takšnih slovesnostih vračajo v nekdanjo domovino. Škof Glavan se je nato vprašal o namenu in »vsebini« župnije. Zunanji okvir zajema notranje – odrešenjsko dogajanje žive Cerkve. V skupnosti deluje Kristus, za kristjana pa se v njej odvija življenje od krsta do smrti. Ob Božji besedi, ki je za vsakega luč na poti in svetilka nogam, rastemo, živimo, se posvečujemo. V tem smislu je župnik oče župnije, skupnosti, občestva. Škof Glavan je nato dejal: »V župnijski cerkvi se verni ob oltarju tudi použivajo v edinosti z Bogom in med seboj. Postajajo bratje in sestre, rastli naj bi v svet tempelj, kot smo danes slišali – v živo božje svetišče v katerem se podirajo vse meje, vse pregrade med domačini, tujci, priseljenci, tudi med pripadniki različnih narodov. Vendar – žal – se včasih ne dogaja čisto tako. Bral sem v vaši knjigi: »V objemu stoletij« o napetostih, ki so se dogajale ponekod tudi v teh mešanih župnijah na Kočevskem, zlasti med obema vojnama. To gotovo ni bilo prav. Kjer se kratijo zakonite pravice ljudi, manjšine ali večine, do jezika in kulture, nujno pride do zamer. Vse delitve pa so napad na bistvo krščanstva – to je na edinost. Če bi se vsi bolj potrudili in gradili strpne odnose na medsebojnem spoštovanju osnovnih človekovih pravic, ne bi prišlo do tragedije, ko so v teh krajih leta 1941 mnogi zavedeni po nacistični propagandi, v veliki meri pa prisiljeni odšli in končno ostali brez domovine. Ni čudno, če je župnik Kraker, ki je bil 40 let tukaj v Kočevski Reki – zapisal, sam sicer ponosen Kočevar, razočaran v kroniki: »Kako so lahko Kočevarji, ki so bili z dušo in telesom navezani na svojo domovino, le-to tako lahkomiselno zapustili!« Nato je škof celotni župniji še enkrat čestital ter zaželel: »da bi župnija ne izumirala. Poživlja naj navdušenje za harmonično sodelovanje v župniji, da bi župnija postajala vedno bolj to, kar naj bi bila po božjem načrtu – Cerkev, po zamisli svojega ustanovitelja Jezusa Kristusa, kraj Božje navzočnosti in pa rasti v občestvo, ki naj bo enega srca in enega duha.«







All the contents on this site are copyrighted ©.