Premišljevanje ob stoletnici posvetitve Mariji

(Petek, 31. avgust 07 RV) Nocoj so naše misli in srca pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Jutri namreč mineva sto let odkar je ljubljanski škof Bonaventura Jeglič posvetil brezjansko baziliko in okronal čudodelno podobo Marije Pomagaj. Dve leti pred tem je isti škof posvetil Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano Kristusu, Zveličarju sveta, da bi »služili slovenskemu narodu, da bolj gotovo doseže od Boga mu dani časni in večni namen«.
Mineva torej sto let, ko je škof Jeglič slovensko ljudstvo povsetil Mariji Pomagaj, da bi, zgledujoč se pri Njej, zvesto hodilo po poti zveličanja. Na zunaj so tista leta bila še zelo mirna. V dušah narodov pa je že divjala velika borba proti Bogu, ki se je kazala v bojevitem liberalizmu, na narodnostni ravni v madžarizaciji, germanizaciji in poitaljančevanju slovenskega življa, na gospodarski v kupovanju slovenske zemlje in vdoru tujega kapitala na slovenska tla. Proti slednjima je s cerkvene strani veliko storil Janez Evangelist Krek, ko je ustanovil slovenske hranilnice in posojilnice in tako zaustavil odvzem lastništva.
Na duhovni ravni je škof Jeglič storil veliko dejanje, ko je posvetil slovensko ljudstvo Božji Materi. Na liberalizem je odgovoril z duhovno pobudo. Še globlje je odgovoril na še večjo nevarnost, na zadrti nacionalizem kot odgovor na sistematično potujčevanje iz izključno nacionalističnih nagibov velikih evropskih sosedov. Škof Jeglič je v slovenskem ljudstvu gledal na njegov časni in večni namen. Večni namen naroda najprej in najbolj zabriše zadrti nacionalizem, ko se narod usmeri le na sebe samega in v drugih narodih vidi le tekmece, sovražnike, stalno življenjsko nevarnost. Kadar takšna zaprtost v sebe samega postane napadalna navznoter in navzven, takrat je narod v resni življenjski nevarnosti, če ne najde modrega sožitja z drugimi narodi. Na duhovni ravni življenja vsakega naroda se to zgodi takrat, kadar narod v sebi začne odkrivati razsežnosti svojega večnega namena, kot je to kleno izrazil škof Jeglič.
Z zgodovinskega vidika je slovensko ljudstvo v teh sto letih, ki jih bomo jutri obhajali, prehodil dolgo pot. Takrat, daljnega leta 1907, smo Slovenci bili eno od mnogih ljudstev v Avstrogrskem imperiju. Med prvo svetovno morijo so slovenski fantje umirali od ruske do soške fronte. Po prvi svetovni vojni smo Slovenci za nekaj let postali državotvorni narod Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kmalu je prišel konec tudi tej izkušnji. Slovensko ljudstvo pa se je moralo spoprijeti z novo obliko potujčevanja. Med drugo svetovno vojno smo kot narod v strategiji nacistov bili zapisani smrti, kot krščansko ljudstvo pa v strategiji svetovnega brezbožnega komunizma. Vsi navedeni in drugi zgodovinski izzivi so v bistvu smrtni izzivi, ki vsekakor niso upoštevali večnega namena, poslanstva slovenskega ljudstva.
Svoje časno in večno poslastvo je slovensko ljudstvo v teh sto letih, kot tisoč let poprej, iskalo v veri v Boga in v pobožnosti do Božje Matere. Ko so slovenski fantje krvaveli za tuje koristi in namene, je ljudstvo pri Mariji iskalo tolažbo, pomoč in pogum za prihodnost. Ko je plamtel duhovni boj med človeško miselnostjo, ki je zagledana le v ta svet, je isto ljudstvo iskalo v zakrametnih in molitvi pota v presežnost, k Bogu, ki je edini pravi vir življenja, ker je Življenje samo. Ko nas je Božja previdnost kot ljudstvo vključilo v tisto skupino narodov, ki je sebi in svetu dokazala, da je močnješa od brezbožnega komunizma, so romanja na Brezje in v druga Marijina svetišča po Sloveniji bistveni sestavni del tega boja. Tako se nam na vigilijo tistega velikega zgodovinskega dne posvetitev Božji Materi v luči vere in zgodovine kaže kot pravo previdnostno dejanje in začetek velikih dohovnih in drugih zmag.
Ko bomo jutri stopili v drugo stoletje posvetitve Božji Materi, ji izročimo našo sedanjost in prihodnost, ki se na duhovni ravni kaže silno zahtevna, pa tudi oprta za zmago. Vse to storimo v trdnem krščanskem prepričanju, da vsaka iskrena izročitev Bogu in Božji ter naši Materi vodi v izbojevane zmage.