Premišljevanje

(Nedelja, 26. avgust 07 RV) Pomembna značilnost Jezusovega oznanjevanja je bila tudi ta, da je v poslušalcih prebujal željo po zveličanju. Sicer si ne moremo razlagati vprašanja nekega poslušalca, o katerem poroča odlomek iz Lukovega evangelija, ki smo ga slišali med današnjo sveto mašo, kako je vprašal: »Gospod, ali je malo teh, ki se zveličajo?« (Lk 13,23). Jezusov odgovor je v bistvu celoten pogovor, ki se je razvil ob tem vprašanju. Najprej Kristus pove poslušalcu, naj si prizadeva, da vstopi skozi ozka vrata, da jih mnogo želi vstopi, a ne bodo mogli. Kristus nato opiše dogodek, kako gospodar izbira med svojimi služabniki, in mnogim pove, da jih ne pozna. Evangelist tudi navede pripombe služabnikov: vpričo tebe smo jedli in pili in po naših ulicah si učil (Lk 13,26). Gospodar jim nato odgovori: Ne vem od kod ste; pojdite proč od mene vsi, kateri ste delali krivico (v.27). Evangeljsko poročilo nato navede še nekaj strogih Jezusovih opominov in celo sodb.
V tem odlomku je opisana zelo pogosta drža samooklicanih učencev do Kristusa in evangelija, ki je prisotna v vseh obdobjih življenja Cerkve, oziroma v zgodovini človeštva. Gre namreč za ljudi, ki so po značaju dobri, bi radi bili pravi Jezusovi učenci, z besedo sprejemajo Jezusov nauk in bistro opazijo nezahtevne skupne točke z vsem, kar Jezus je in kar je učil. Toda vse to delajo oni. Ti samooklicani učenci določijo kje jim je evangelij všeč, kaj je na Jezusu prijetnega, lepega, mikavnega, a v svoji notranjosti pa ne dovolijo, da bi jih evangeljski nauk postavil pod vprašaj. Še manj, da bi Jezusov nauk postal njihovo življenjsko vodilo, in še manj, da bi se kdaj vprašali, ali so prav razumeli Kristusa kot osebo, njegov nauk sprejeli kot Božji nauk, Božjo besedo, ki jih mora postaviti pod vprašaj. To so v bistvu vase zaprti ljudje, ki ne znajo, ne morejo, nočejo, se celo upirajo, da bi šli iz sebe, iz svoje ozkosti, iz neke bolj ali manj močne in celovite zagledanosti sami vase, in se podali v odprt pogovor z bližnjim in seveda tudi v osebni pogovor z Bogom in božjim poslancem Jezusom, ker v njem ne vidijo tega, in še manj dejstvo, da je Kristus Odrešenik in pravi Božji Sin. Evangelist ne poroča o tem, ali Jezus pove zakaj so taki. Iz opisa pa je možno razbrati, da Jezus nakaže, da obstajajo razne stopnje zaprtosti samega vase. Tistemu, ki ga je vprašal, ali se jih malo zveliča, Jezus odgovori, naj si prizadeva, da vstopi skozi ozka vrata. To pomeni, da mu malo manjka do prave svobodne in evangeljske odločitve, da stopi iz sebe samega in se poda v odnose z bližnjimi in z Gospodarjem, ki je tukaj Bog in Stvarnik vsakega človeka osebno. Bolj ko so Jezusovi opomini strogi, večja je stopnja zaprtosti, ki jo je potrebno preseči in se je osvoboditi.
Na praktični ravni se danes opisano stanje kaže vsaj pod tremi vidiki. Prvi je velika navezanost današnjega človeka na čutne dobrine. To se kaže kot posebna skrb za ugodje, vedno nove oblike užitkov pri mizi in drugače, navezanost na vse kar lepša človekov zunanji izgled, vse do stopnje, da ljudje posnemajo svoje vzornike celo tako, da uporabljajo iste dišave in druga lepotila kot njihovi zvezdniki. V koliko v ta svet sodi tudi kakšna evangeljska vrednota, jo sprejmejo, toda kaj več pa ne.
Druga raven je duševno-družbena. Dober del ljudi dobro opazi, kaj je neko povprečje v družbi, kdo ga vodi, do kod seže in se takemu stanju hitro prilagodi. To bi lahko imenovali neka strpnost do vsega, predsvem pa do človeških slabosti. To je strpnost zaradi strpnosti, v bistvu pa je takšna drža obramba pred tem, da bi kaj velikega človek podvzel in se napotil na nova pota v duhu velikih vrednot, ki jih je odkril in ga navdihujejo. Taki ljudje na skrivnosten način občudujejo sebe same, svoje sposobnosti, svoje trenutne uspehe in so z njimi zadovoljni, ker so si jih sami postavili. Pogosto slišimo izraze, kot so: moram potrkati na les, ker mi zdravje služi, ker mi je to uspelo, ker se je zgodilo tako, kakor sem pričakoval in podobno. Vse to so miselni dometi, ki si jih človek sam postavi in običjano niti ne dovoli, da bi jih kdo drugi komentiral, ampak samo to, da ji brez pridržka pohvali, kot največji domet.
Tretja raven pa je miselna. Taki ljudje prav obožujejo tako imenovano slabotno misel. To je filozofska smer, ki uči, da vsak resen miselni in umski napor vodi v slepo ulico, ker je človek dokončno zaprt v razpon med rojstvom in smrtjo, vse njegovo bivanje se začne in konča na zemlji v času življenja in da izven tega obzorja ni ničesar. Zato je najbolj pametno gojiti slabotno misel, to je tako, ki mi pomaga kolikor se da z manj napora preživeti svoj vek. Človekove temeljne težnje po sreči, smislu življenja, odkriti resnico o sebi, stvarstvu in Stvarniku, vse to so prazne težnje, uči slabotna misel.
Jezus svojemu poslušalcu, ki ga je vprašal: Gospod, ali je malo teh, ki se zveličajo?, ni odgovoril, koliko se jih zveliča, ampak mu je zelo jasno povedal pogoje pod katerimi je zveličanje doseglijivo in postane stvarnost. Tudi danes smo kristjani prepričani, da je možno preseči sedanja zaprta in blokirana stanja, v katerih se nahajajo posamezniki in večji ali manjši deli dane družbe. Evangeljski pogoji še danes veljajo, pravilno jih moramo razumeti z današnjih praktičnih, bivanjskih in miselnih stališč, ki jih je potrebno preseči, da vstopimo v božje kraljestvo.