Pogovor s prof. H. Weilerjem: II. del

RIMINI (Sobota, 25. avgust 07 RV) – Na Meetingu prijateljstva med narodi, ki ga pripravlja katoliško gibanje Skupnost in osvobajanje, letos razmišljajo na temo: Resnica je naša danost, za katero smo bili ustvarjeni. Celotno dogajanje je na vsebinski ravni usmerjeno predvsem v poglobljeno iskanje evropske istovetnosti. Na ta način to zelo dejavno gibanje želi dati nov zagon evropskim združevalnim procesom ne le v Evropi, ampak po svojih članih in prisotnosti v svetovni javnosti, podobnim povezovalnim procesom tudi na ostalih celinah.
Včeraj smo v prvem delu pogovora s prof. Weilerjem podali nekaj njegovih misli o pogledih papeža Benedikta XVI. na bistvo verske svobode. Ta je po papeževem prepričanju predvsem v tem, da človek lahko Bogu pove tudi »ne«, kar pravilno osvetli veličino človekove odločitve »da« Božji besedi in svobodnemu sprejetju odrešenja. Prof. Weiler, ki je po poreklu Jud, je še dejal, da se čudi kristjanom pa tudi Judom, da so tako zlahka podlegli pritiskom evropskega laicizma, kateri vsiljuje misel, da je vera nekaj skrivnostno osebnega, kar ni mogoče razumsko utemeljiti in zato nima prostora v javnem življenju. Res pa je prav nasprotno, saj je vsako pristno versko dejanje vedno tudi razumno dejanje in ima družbeno razsežnost, vpliv in moč.
V nadaljevanju pogovora za naš Radio je prof. Weiler na vprašanje, kako Sveti oče razmišlja o rabi razuma v odnosih med verstvi, dejal, da je papež Benedikt XVI. tudi na tem področju izjemen in preseneča v vseh pogledih. Zakaj je izjemen? Najprej zato, ker ne skriva razlik. V svoji pridigi tisto nedeljo v Regensburgu, je on kot človek miru sprejel izziv, katerega je v berilu tiste nedelje postavil prerok Izaija z besedami: Glejte, vaš Bog; prihaja maščevanje! Papež je ta izziv pravilno sprejel in se pred ljudmi vprašal, o kakšnem maščevanju govori prerok Izaija. Vsakdo od nas bi pričakoval odgovor, da je prerok Izaija vse prej kot miroljuben prerok, ki govori o maščevanju Boga v človeškem smislu, torej kot o nasilnem delovanju. Papež Benedikt XVI. pa je izraz maščevanje razložil v luči krščanskega izročila kot nenasilje, kot ljubezen do konca. Dokončno razlago prerokove besede, je dejal papež, najdemo v Njem, ki je za nas umrl na križu, v Jezusu, učlovečenem Bogu, ki nas tako vztrajno gleda. Božje »maščevanje« je križ, pravi papež. Jaz kot Jud, nadaljuje prof. Weiler, se upiram takšni razlagi besed preroka Izaija. Nikoli ne bom mogel sprejeti tega, da se te preproste prerokove besede nanašajo na skrivnost Svete Trojice. Toda papež Benedikt XVI. je še nadaljeval: »Tudi se ne bomo pregrešili zoper spoštovanje drugih verstev in kultur; nič manj ne bomo globoko spoštovali njihove vere, če glasno in brez besedičenja izpovemo našo vero v tistega Boga, ki nasproti nasilju postavil trpljenje.« To mi je všeč, pravi prof. Weiler, ker kadar govori lastnim vernikom, pove tisto, kar pravi predstavnikom drugih verstev. Njegovo menjalno sredstvo, lahko bi rekli njegov denar, je Resnica. In za papeža je Resnica tista Resnica, v luči katere je razlagal besede preroka Izaija, in četudi ne bom mogel nikoli sprejeti te njegove razlage, se popolnoma strinjam s papežem, ko pravi, da »se ne bomo pregrešili zoper spoštovanje drugih verstev in kultur«. Ta trditev nikakor ni žaljiva! Zakaj? Ker po mojem prepričanju, nadaljuje prof. Weiler, nepoštenost nikoli in nikdar ne bo mogla postati temelj resničnemu dialogu. Njegovo trdno izražanje krščanske resnice je edini način, da izrazi globoko spoštovanje do moje vere. Ko bi se hotel izogniti bistvu stvari, to ne bi bilo spoštljivo dejanje do mene.
Izviren pa je tudi odgovor na vprašanje, ki je bolj razmišljanje, kako naj se obnaša razum pred skušnjavo zla, trpljenja, zgodovinskih okoliščin, in še, ko vidite, da tudi Cerkev pogosto podleže kakšnim skušnjavam. Kaj predlagate? Prepričan sem, je dejal prof. Weiler, da ima ta paptež poseben dar, posebno karizmo, namreč vedrino, ki se poraja iz razuma. To je druga zvrst strasti, zavzetosti: njegova zavzetost za razum, se zdi prava napetost, težnja za razumevanje. Strast, zavzetost in razum ne gresta skupaj. Toda njegova karizma pa je prav strast, zavzetost za razum. V tem pogledu mi je zelo všeč, da na ta način odpira drugačne pristope tudi k najbolj zapletenim stanjem, ki so prežeta s strastmi, skrivnostnimi razsežnostmi čustev in močne neopredeljene zagnanosti v dobro ali slabo.